Ja, saj sem vedela, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo moja osebna zdravnica upokojila. Nekateri njeni bolniki so še pravočasno odskočili in si našli drugega zdravnika, jaz sem ji bila pa zvesta do zadnjega – bila je tiste sorte gospa, ki si je vedno vzela čas za pogovor, če se ji je zdelo, da bolnik to potrebuje. In ji je bilo čisto vseeno, če je čakalnica zunaj pokala po šivih, kdor je potreboval pogovor, ga je dobil. Pa če je trajalo pet, deset ali petnajst minut. Ali več. Enkrat sem tudi jaz potrebovala sočutno ramo in potrpežljivo uho. Prišla sem k njej, ker me je zaradi mobinga v službi neznosno bolel želodec, potem sem pa začela jokati in nisem mogla nehati. In si je vzela čas zame. Veliko časa. Zato se mi je potem, še leta in leta pozneje, zdelo, da si zasluži mojo neomajno zvestobo.
No, in potem se je upokojila, jaz sem imela pa pravzaprav še srečo, da sem pristala v zdravstvenem podjetju ene od tistih koncesionarskih dvoživk, ki so iz zdravja naredile biznis. Neznosno dober biznis. Se zgražam nad tem, seveda se, pa še kako – ampak zdravnika pa vseeno potrebujem. Težko je biti načelen, če nimaš nikogar, ki bi ti pisal recepte. In imam tako zdaj novo zdravnico, že več kot leto dni sem jaz njena in ona moja, pa je nisem še nikoli videla, ker zdravi po elektronski pošti in telefonu. Telemedicina ima svoje prednosti, vsekakor, ampak vsake toliko je pa v zdravstvu vendarle treba tudi kaj videti in potipati, ne? Ne, očitno ne.
Kakorkoli, prejšnji teden sem bila vseeno nadsrečna, da jo imam, čeprav je samo glas v telefonu – ker kaj bi bilo, če bi se mi zgodilo tisto, kar se je uporabnikom zdravstvenega doma v ljubljanskem Polju? Kaj če bi mi lepega dne rekli, zapiramo! In me nato s kartoteko pod pazduho poslali v sosednji zdravstveni dom, kjer imajo prav tako premalo zdravnikov in veliko, veliko preveč bolnikov, kaj potem?
In mi pravijo, ne napadaj zdravnikov, saj niso vsi pohlepni in požrešni. Vem, da niso. Vidim pa tudi, da nekateri so. Ne napadaj zdravnikov, ni jim všeč. Nedotakljivi so. Svete krave. In se najbrž zato ni menda še nihče javno vprašal, kako to, da so zdravniki v ZD Polje čredno zboleli prav zdaj, ko se je zalomilo v pogajanjih med vlado in tistim zdravniškim sindikatom, ki je v hibernaciji med vladavino skrajno desnih vlad, se pa nemudoma zbudi, kadar zavlada koalicija, ki zaniha malo bolj v levo. Takrat si otrejo zaspančke z oči, pogledajo okrog sebe in odločno napovedo stavko, ker da se borijo za boljše razmere pacientov. Ali mladih zdravnikov. Ali kogar že, vedno je kdo, ki potrebuje njihovo nesebično pomoč. In se potem to kuštrinovanje neizbežno konča tako, da se zdravnikom, še najraje tistim z dolgim stažem, visokim položajem in debelo denarnico, zvišajo plače. Zdravstveni minister vedno popusti. Tale ni. Ne še. Ampak jaz ne smem ugibati, ali je tisti virus iz Polja morda en tak nežen brstič, začetek bele stavke, ali bodo zdaj kot muhe pocepali zdravniki še v drugih zdravstvenih domovih? Ne smem, ne spodobi se. Ker menda niso vsi požrešni, ampak kuštrinovanju nihče ne reče ne. Niti eden ne reče, tole je pa nespodobno.
Ampak oni dan neka uporabnica Facebooka ni imela takih zadržkov in je napisala: »In ko bom slišala za vas, kako ste odprli privat ambulanto, se naročim, plačam, samo zato da vam pogledam v oči ... vam vržem svojo kartoteko pod nos ter rečem: pozabili ste na svoje paciente! Zdravniki, pozabili ste na ljudi! Točno to. Sramota slovenskega zdravstva.«
Ker so mediji lahko še tako diplomatski – ljudem pa nihče ne more ukazati, naj bodo oni tudi. In jasno je, kakšna je njihova sodba.
Revija Jana, št. 49, 6. 12. 2022
