Svetovno nogometno prvenstvo je bilo najbogatejši državi na svetu, ki je za mnoge še vedno nogometni eksot (a je njena reprezentanca na Fifini lestvici nekaj mest višje kot slovenska), dodeljeno leta 2010. Ob tem se je svetovna javnost zgražala in čudila. Seveda je takoj zasmrdelo po korupciji. Francoski dokumentarni film, ki smo si ga lahko pretekli teden ogledali na nacionalni televiziji, ob tajnih posnetkih grozljivih razmer v delavskih naseljih prikazuje odločilno vlogo francoskih predsedniških dvorov in sestankovanj s Katarci, vmes so bili orožarski posli, pa reševanje Sarkozyjevega (takrat predsednik Francije) najljubšega nogometnega kluba. Če bi risala strip, si predstavljam sceno: vplivni fantje na čelu Katarja ali pa sam emir so seveda zagledani v to najprivlačnejšo igro na svetu, in zakaj je ne bi gledali na domači zemlji? Imate denar, jih vprašajo vplivni možje na zahodu. Imamo, nafte in zemeljskega plina je v izobilju. Potem pa ni težav! Koliko igrišč in stadionov moramo zgraditi do takrat?
In so jih zgradili. Take, v katerih ima vsaka vrsta sedežev svoje šobe, iz katerih piha hladen zrak in ustvarja prijetno zatočišče 20 stopinj v peklenski puščavski vročini. Ko ob tem pomislim na ekologijo in podnebne spremembe, me strese, ampak še bolj ob misli na to, da je po poročanju nevladnih organizacij za človekove pravice na katarskih gradbiščih zaradi tega nogometnega prvenstva umrlo 6.500 migrantskih delavcev. Ljudje po svetu so ob dodelitvi prvenstva Katarju izjavljali, kako sprevrženo in sramotno je to in da je vsem jasno, da se je to zgodilo izključno zaradi denarja. Navijači to vedo, vsi to vemo in tudi pomembne glave na vrhu vedo, da vsi to vemo.
Drugo ime za Katar je odprti zapor. Da lahko migrantski delavci sploh delajo in zaslužijo ušivih 280 evrov na mesec (v najbogatejši državi na svetu!), so morali zaposlitveni agenciji plačati od tisoč do dva tisoč evrov pristojbine. V kolikšnem času jim, če sploh, uspe plačati ta absurdni dolg, ki se sploh ne bi smel zgoditi, ne vemo. Čeprav z zakritim obrazom, se je katarski delavec zaradi pogovora s francoskima novinarjema izpostavil smrtni nevarnosti. Med drugim je povedal, da je imel v devetih mesecih tri dneve prosto. Dela se 12 ur na dan, sedem dni v tednu. »To je suženjstvo, v pasti sem,« je dejal in v solzah pristavil, da se tega ne da spremeniti. Seveda je obupan, ko pa ves svet že nekaj let ve, kaj se dogaja, a ne ukrepa. Velepomembni možje svetovnega nogometa ob posnetkih ogabnih kuhinj, kopalnic, natlačenih sob, v katerih gomazijo ščurki, le vijejo roke, češ kako neusmiljeni smo do Katarja in naj ga že nehamo blatiti. Je pa po dokaznem novinarskem gradivu francoska nogometna zveza podprla vzpostavitev odškodninskega sklada za žrtve delovnih nesreč na katarskih gradbiščih svetovnega prvenstva, ki so ga zahtevali nevladniki. Namenjenih jim bo 440 milijonov evrov.
Človek, če to v resnici je – tak s srcem na pravem mestu – pa ne more dojeti, kako lahko družba, v kateri je denarja v izobilju, dopušča kaj takega. Kako si lahko vernik (kakorkoli že imenuješ svojega boga), pa z nekom tako slabo ravnaš? Kaj ti bodo stolpi iz stekla, jekla in zlata, če na obrobju tvojega mesta ljudje životarijo in je edini znosen trenutek v delovnem tednu tega sužnja takrat, ko si privošči tri pločevinke piva na črnem trgu za deset evrov. Pivo namreč rešuje pred še več samomori.
Zato mi za stokanje zahodnjakov, ki jim med tekmami v tej muslimanski državi ne dovolijo nalivanja s pivom, oprostite izrazu, dol visi. Svetovno prvenstvo v najbolj priljubljeni igri na svetu, kar je za mnoge praznik nad prazniki, se odvija v državi, kjer ljudje delajo v suženjskih razmerah in kjer je homoseksualnost nezakonita. Piše se leto 2022.
Revija Jana, št. 48, 29. 11. 2022
