Pogovoriti se moramo o volitvah. Zelo resno pogovoriti. Povedati nekaj besed o drugem krogu predsedniških volitev. Podebatirati o tem, zakaj je pomembno, da tudi vi zastavite svoj glas za to, kdo bo novi predsednik Slovenije. Ker ni, čisto zares ni vseeno. Ja, vem, predsednik republike je za mnogo ljudi zgolj pol fikus, pol ovca v volčji koži. Toda, in tole je strahovito pomemben toda, 107. člen ustave predsedniku določa pristojnosti, ki lahko temeljito posežejo v vaše življenje. Ena je predlaganje ustavnih sodnikov. Novi predsednik – s čimer je mišljena tudi predsednica, če nam jo naklonijo bogovi – bo v svojem mandatu državnemu zboru predlagal šest novih ustavnih sodnikov. Šest od devetih, pomislite. Večino. Novi predsednik države bo torej držal krmilo, s katerim lahko temeljito spremeni smer, v katero pluje ladja ustavnega sodišča – in z njo vsa dežela. Če, na primer, predlaga zelo konservativne sodnike, kako dolgo bo obstala pravica do odločanja žensk o lastnem telesu? Ne dolgo. Če smo se kaj naučili od Poljske in ZDA, smo se to, da te nekoč že pridobljene pravice niso za zmeraj. Ne, če so napoti ustavnim sodnikom. Tem je pa lahko napoti marsikaj, tudi to smo videli na Poljskem in v ZDA. Pravice manjšin. Pravice skupnosti LGBT. Človeške pravice proti pravicam kapitala. Eno tako luštno razigrano fundamentalistično ustavno sodišče nam lahko temeljito zagreni življenje. Samo zato, ker neke novembrske nedelje nismo šli volit. Pomislite. Premislite.
Predsednik republike imenuje tudi komisijo za preprečevanje korupcije, ki je bila, še pomnite, njega dni organ, ki je povzročal tresavico v hlačah tistih, ki so bili … no ja, korumpirani. Samo potem je predsednik z nesrečnimi imenovanji KPK tako temeljito spilil zobe, da je iz rjovečega tigra postala papirnati tigrček. Ne bomo rekli, da je korupcija potem zacvetela, cveti ves čas, samo ni je več strah. Ali sram.
Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar, kot je napisal Cankar. In je imel gospod zelo prav, narod si je že večkrat pisal sodbo sam. Razen kadar si je ni, ker je pozabil oditi na volišče. Ali ker je mislil, da ni pomembno, kdo sedi v predsedniški pisarni. Nobeden od maratoncev, ki do 13. novembra tečeta zadnji, drugi krog, ne namerava biti le okrasna rastlina z zelo prilagodljivimi stališči. Razlika med njima pa je v tem, da je ena glasna in pove, kar misli, vedno je bila, tudi v najbolj svinčenih časih se je oglašala, drugi, volk na začasnem delu v ovčji koži, je pa po drugi strani naravnost srhljivo tih – posebej kadar beseda nanese na grehe stranke, ki ga uradno sicer ni potisnila v predsedniško tekmo, je pa še vedno njen visoki funkcionar. Ko je bila stranka na oblasti, samo nekaj mesecev je tega, je sedel v vladi in s svojim molkom implicitno dajal vedeti, da se strinja s tistim, kar nam je ta vlada počela. Tega nekaj tednov nasmeškov na soočenjih ne more kar izbrisati. Ni on pisal oderuških glob za pojedene rogljičke, ni upravljal vodnega topa, ki je državljane zalival s solzivcem, ni pisal uredb, ki so nas zaprle v občine in ponoči med domače stene, ni objavljal žaljivih, sovražnih, nizkotnih tvitov – je pa sedel v vladi, v imenu katere se je vse to dogajalo. In je bil tiho. Premislite: potrebujemo predsednika, ki vedno gleda stran in molči?
Zato je pomembno, da ste na koncu tega maratona 13. novembra na volišču. Da se zavedate moči svojega glasu. In da razumete, zakaj je tako zelo pomemben. V prvem krogu smo volili taktično, obkrožali številke pred kandidatom, ki se nam morda ni zdel najbolj pisan na kožo, a je bil izmed teh, ki so imeli realne možnosti za preboj v drugi krog, najmanj slab. V drugem krogu je treba voliti s srcem. In s pametjo.
Predvsem pa je treba voliti.
Revija Janašt. 44, 2.11.2022
