Svojo staro mamo, ki je imela devet otrok, sem v najstniških letih vprašala, ali bi jih rodila toliko, če bi imela drugačne možnosti. Kje pa, je rekla, imela bi tri, štiri, kolikor jih majhna kmetija lahko preživi. Vaško pokopališče je bilo v času njene mladosti polno revnih žensk, ki so umrle zaradi mazaških splavov, bogate so to naredile z zdravniško pomočjo. In potem me je postavila pod kap – saj me menda ne boš vprašala, katerih od svojih otrok ne bi imela, če bi lahko izbirala? Ko pridejo, jih vsaka normalna mati sprejme z vsem srcem, kakršnikoli že so. In naredi vse zanje.
Zmeraj, ko se razplamtijo debate o splavu, se spomnim pogovora s staro mamo, zelo blizu sva si bili. Zdelo se je, da lahko danes vsaj v razvitem delu sveta ženske odločajo o svojem telesu, toda ne, zapleta se z že davno pridobljenimi pravicami. Poljakinje praktično sploh ne morejo več splaviti, Irke lahko, saj so pravico do splava državljani izglasovali na referendumu, a kaj ko ginekologi uveljavljajo ugovor vesti in so ženske skoraj na istem kot prej. Podobno je na Hrvaškem, kjer je očitno večina ginekologov izjemno vernih, zato hodijo ženske na splave v Slovenijo, kjer da smo »bolj liberalni.« Tako so vsaj v reški bolnišnici svetovali nosečnici, ki nosi deformiranega otroka brez možganov in z ogromnim tumorjem, vendar pa po njihovem splav v pozni nosečnosti ni etičen. Je pa etično, da otrok umre v materi, kar se lahko konča s smrtjo obeh – ne bom ponavljala zgodb, ki so se v bližnji preteklosti zgodile, ena v sosednji Italiji. Porodničarji splava niso hoteli narediti, dokler so slišali utrip zarodkovega srca, in potem, kakšna smola, je nehalo biti tudi materino; doma je imela še nekaj zdravih otrok.
»Moški, ki si jemljejo pravico, da odločajo o splavu, naj odločitev o vasektomiji prepustijo ženskam,« je tvitnil Matjaž Gruden. Pa saj ne gre le za moške, mnogi so popolnoma na strani žensk, ker se pač zavedajo svoje odgovornosti. Je pa res, da ne umirajo zaradi mazaških splavov. Gre tudi za ženske, ki bi svoje principe o svetosti zarodka rade uzakonile kar za vse, še posebej nevarne smo lahko stare kavke, kot sem jaz. Ki se proti koncu življenja spreobrnejo in potem molijo pred ginekološko kliniko. Najnovejši val zarote proti splavu pljuska iz ZDA, kjer so vrhovni sodniki na skrivaj pripravili osnutek zakona, ki bi spodbil zakon iz leta 1973, popularno imenovan Roe v. Wade. Jane Row je bila nosečnica, ki je spodbijala teksaški zakon, da se sme opraviti splav le, če je ogroženo materino življenje. Pravda je trajala štiri leta, torej je ženska vmes seveda rodila, zvezno sodišče je potem dovolilo splav vsem državljankam, čeprav se je tožilec Wade boril kot lev, da se to ne bi zgodilo. Kasneje se je izkazalo, da je Jane v resnici ime Norma McCorvey, da je imela tri otroke, dva sta končala v reji, da se je dolga leta borila za pravico žensk do abortusa, nakar jo je doletelo razsvetljenje. V televizijskem studiu se je dala pred gledalstvom krstiti, ločila se je od svoje partnerice, ker lezbištvo pač ni po božji postavi, in začela se je boriti proti splavu, češ da so v Ameriki, odkar velja »njen« zakon, »umorili 50.000 dojenčkov«. Kristus.
Razumete, zakaj je pomembno, da imajo glavno besedo pri prekinitvah nosečnosti predvsem ženske v rodni dobi? Same se morajo odločiti, ali donositi otroka, ki je nezaželen, ali pa otroka, ki očitno ne bo zdrav. Če pa so pripravljene otroka brezpogojno sprejeti, na bolj zapletene nosečniške preiskave sploh ne bodo šle. Zahtevamo, da smejo obstajati ene in druge. Samo to!
Revija Jana št. 19, 10.5.2022
