Če tole berete v večernih urah, v eni od pisarn vladnega urada za komuniciranje na Gregorčičevi ulici sredi Ljubljane še vedno gori luč. V njej za računalnikom sedi direktor Uroš Urbanija. Sam, ob prižganem televizorju, z excelovo tabelo, v katero ure in ure vnaša svoje pripombe o oddajah in novinarjih RTV Slovenija. Vsi so skoraj brez izjeme krivi. Eni »pristranskega poročanja«, drugi »cenzuriranja izjav«, tretji, ker so nekomu v prispevku namenili 14 sekund, drugemu pa 20. Četrti so »zamolčali izjave«, peti so »zlorabili javni medij v zasebne namene«. V eni oddaji so bili moteči gostje, v drugi voditelj, v tretji je manjkal Janez Janša ...
To je Slovenija leta 2022. Prvi piarovec vlade v maniri vestnega partijskega funkcionarja iz Vzhodne Nemčije vestno beleži »odklonske elemente« v medijih. Svoje – recimo jim – analize redno pošilja programskemu svetu, krovnemu organu RTV, ki ga je do februarja letos vodil strojevodja iz vrst SDS, pred volitvami pa je vladajoča stranka to nalogo raje zaupala svojemu hišnemu »političnemu analitiku«. Ure, dneve in mesece Urbanija, goreč vernik partije, sedi za računalnikom. Kot Akakij Akakijevič, marljivi uradnik iz Gogoljevega Plašča, piše pripombe, medtem ko jurišniki SDS z buldožerjem teptajo nacionalko.
Seznam oddaj, ki so ukinjene trajno ali bojda le do volitev, je vsak dan daljši: Tarča, Studio City, Globus, Politično, Dnevnikov izbor ... Od tega meseca spletni portal MMC vodi Igor Pirkovič, avtor himne SDS, redni gost njenih dogodkov in dežurni pisec scenarijev za državne, pardon, vladne proslave. Ker predsednik vlade ni želel hoditi v redne Odmeve, je dobil novo oddajo – Odmeve Plus, kjer mu studia ni treba deliti z drugimi politiki. Isti programski svet želi v času največjih čistk novinarjem prepovedati, da o tem govorijo, in za nameček še omejiti delo sindikatov. Tik pred zagonom je nekakšen paralelni informativni program, priročno lansiran pred volitvami. RTV Slovenija zdaj vladajo tisti, ki so se nekaj mesecev javno bahali, da ne plačujejo naročnine, in k temu pozivali tudi vse druge.
Naskok na nacionalko je zadnja bitka v vojni z mediji, ki jo je predsednik vlade oznanil v svoji znameniti basni. Začelo se je s serijskim zmerjanjem novinark in novinarjev z odsluženimi prostitutkami, komunisti, režimskimi lakaji, bevskajočimi voditeljicami, agenti globoke države in plačanci. Nadaljevalo se je s covidnimi ukrepi, ko v lokalu niste smeli brati časopisov, trafike pa so se čez noč zaprle. Sledil je poizkus medijske reforme, s katero bi se 25 milijonov evrov denarja telekomunikacijskih operaterjev prelilo k strankarski televiziji SDS. Nato je vlada leto dni uničevala Slovensko tiskovno agencijo (STA). POP TV se stiska prek Telekoma Slovenije, ki ga želi vreči iz programskih shem za naročnike, časnik Delo z gradbenimi posli njegovega lastnika na drugem tiru Divača–Koper, portal necenzurirano.si z 42 tožbami Janševega prijatelja Roka Snežića ...
Stvari so jasne kot razpredelnice Uroša Urbanije: SDS še nikoli ni bila bliže popolni podreditvi medijskega prostora. To operacijo bo zagotovo izpeljala, če ji bo po morebitni zmagi na aprilskih volitvah uspelo sestaviti vlado. Poslušne medije bo polnila z oglasi državnih podjetij ali denarjem iz kroga predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana, neubogljive že zdaj napada z represivnim aparatom. Medtem ko smo nekoč sanjali o drugi Švici, je realnost, da bomo pri medijih že morda kmalu druga Vučićeva Srbija ali celo Putinova Rusija. A dokler novinarjev ne streljajo pred dvigali stanovanjskih blokov, je bojda vse v redu. Mar ne, Matej Tonin?
Za trenutno slovensko oblast so objektivni in sprejemljivi mediji le tisti, ki jo nekritično hvalijo. Si res želite medijev, ki bodo zvočnik vladajoče politike? Ki ne bodo kritični do oblasti? Ki ne bodo razkrivali korupcije vseh, desnih, levih in sredinskih, ampak poročali le o tem, kar si želijo tisti, ki upravljajo naš denar? Ki vas bodo pri vprašanjih, pomembnih za vas, namenoma puščali v temi?
Tu smo. In prihajajo volitve, na katerih se boste, žal, odločali tudi o tem.
Revija Jana št. 12, 22.3.2022
