Pravijo, da je čas sicer počasen, a zanesljiv zdravnik. Tudi najhujše grozote se menda prej ali slej razblinijo, pozabijo, poiščejo se olajševalne okoliščine in zberejo komentarji, ki zadevo osvetlijo iz različnih zornih kotov. A res? Je lahko več kot 25.000 izbrisanih iz registra prebivalstva s stalnim bivališčem in nekajkratnik njihovih bližnjih v tridesetih letih zacelilo svoje rane? Je bilo opravičilo predsednika Pahorja dokončno priznanje, da smo ga kot država in kot posamezniki grozovito polomili in da bomo zdaj, pri priči, uredili status številnim ljudem, ki so v naši, menda demokratični družbi še zmeraj napol ilegalci? Ki nimajo niti sredstev niti moči, da bi se na sodiščih bojevali z državo? Predsednik tega ni obljubil, in ker ni, je za mnoge izbrisane in njihove potomce opravičilo puhlica. Lahko bi se opravičil na začetku svojega mandata, ko sta ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice razsodila, da je bil izbris nezakonit. Pa se ni. Bi imelo opravičilo pred desetimi leti dovolj velik vpliv na pristojne organe, da bi nehali nagajati in bi pospešili popravo krivic? Svoj status si je doslej uredila le polovica izbrisanih in odškodnine, ki so jih nekateri iztožili, so bedne.
In sploh – zakaj bi se opravičeval samo predsednik, ki takrat pri tem etnocidu ni bil neposredno zraven? Naj se opravičijo politiki, ki so še zmeraj živi in aktivni, pa se delajo, da se to njih ne tiče! Nesmiselno jih je naštevati, ker so tako z leve kot z desne, le mladinci so pri tem nedolžni. Matevž Krivic piše, da so levičarji pravzaprav še bolj krivi. Potuhnili so se, ko bi lahko sorazmerno hitro popravili krivice in skrajšali velikemu številu ljudi nepredstavljive muke. Celo eni od naših kolegic, rojena je v Sloveniji mami Slovenki in očetu z juga, se je zgodilo, da so jo izbrisali. Med zadnjim popisom prebivalstva je oče namreč odločil, naj bo ena od hčera Slovenka, druga pa Jugoslovanka, da bo družina boj pisana. Čeprav sta bili obe iz istega gnezda, je ena dobila potrdilo o državljanstvu, druga pa ne. To niso bile zgodbe, ki so se dogajale drugim, veliko jih lahko z zadržanim dihom berete te dni, objavljajo jih povsod. Tudi naša kolumnistka Katarina Keček je ena od tistih, ki so čez noč nehali obstajati. Sledila so dolga leta skrivanja, trepeta, življenja brez zdravstvene oskrbe in švercanja v šoli. Lahko čas zaceli takšne rane?
In navsezadnje niti novinarji nismo nedolžni. Tu in tam smo v preteklosti izvedeli za tragične zgodbe ljudi, ki so si drznili povedati, da so izbrisani, objavljali smo jih, to že, a smo se prehitro zadovoljili za obrazložitvami pristojnih, da se je država morala zavarovati pred peto kolono. In da bo primere obravnavala posamično, vsakega posebej. Ni pa povedala, da bo to trajalo trideset let in da tudi potem ne bo vse urejeno. Morali bi biti vztrajnejši, odločnejši, kar naprej bi morali politike bombardirati z vprašanji o izbrisanih, ne pa da smo to prepuščali nevladnim organizacijam in Krivicu. Najbrž bi se moral tudi moj ceh opravičiti. Ne zdaj, temveč že pred mnogimi leti.
Revija Jana št. 9, 1.3.2022
