Pred leti, ko je bil Kangler še vsemogočni mariborski župan, sem imela na tamkajšnjem sodišču opravek. Pred sodnimi vrati je bila kopica novinarjev s kamerami in snemalniki. Kaj pa je? Še preden so mi razložili, sta se izza vogala prismejala župan in njegova šlogarica Karin, ki je dobila za svoje ne ravno zmeraj točne jasnovidske storitve veliko občinsko stanovanje (uradno ga je dobila za sodelovanje z invalidsko organizacijo, ki pa o tem ni nič vedela). Niti toliko se nista potrudila, da bi prišla vsak posebej. Zakaj pa? Kaj mi pa morete, je sijalo z županovega obraza. Kmalu po tistem so ga meščani obmetavali z granitnimi kockami. Pa je vseeno priplaval nazaj na sceno, ko so se njegovi s pomočjo poslanskega prekupčevanja znova zavihteli na oblast. Tako deluje falanga, katere del je.
O Eriki Žnidaršič in Tarči se je razpisal naš lovec na utrinke, preberite! Vsem, ki imamo nekaj zgodovinskega spomina, je seveda jasno, kaj ta vlada hoče – najprej se je spravila na STA in vztrajala, dokler ni odstrelila dolgoletnega direktorja (v korist sodelavcev je sam odstopil). Obračunavanja z državno tiskovno agencijo še ni konec, samo odloženo je, ker se je vlada zdaj z vsemi topovi spravila na informativni program javnega radia in televizije. Pred volitvami smo, in ko se bodo začela soočanja pred kamerami in po raznih studiih ob sedemnajstih, mora biti teren počiščen, kar pomeni, da bodo »neprilagojeni« novinarji umaknjeni ali morda celo odpuščeni, poslušni pa pri koritu. Nekaterih oddaj ne bo več, druge se bodo selile na drugi program v najbolj negledane in neposlušane termine, nastajajo pa tudi nove oddaje. Domoljubne, karkoli že to je. Temu pravi vlada uravnotežen program. Uravnotežen med kom in čim? Čisto mimogrede – namesto drugega dela Tarče o Kanglerju smo v četrtek gledali na hitro skupaj zmetano oddajo o covidu, z voditeljema, ki tega doslej nista počela. Z nestrpnostjo pa čakamo, kaj bomo gledali v četrtek zvečer.
Novinarski sindikat na nacionalki, pa večina novinarjev informativnega programa, Društvo novinarjev Slovenije, številni medijski strokovnjaki, pravniki in navsezadnje politiki protestirajo proti sesuvanju javne RTV, iz katere hoče Janša narediti državno oziroma svojo RTV, Urbanija pa mu pri tem pomaga z dnevnimi analizami programa. Saj veste, kakšna je razlika med državnimi in javnimi mediji, ki jih imajo vse demokracije tega sveta in jih povsod plačujejo ljudje iz lastnega žepa? Državni medij mora biti ustrežljiv trenutni oblasti, za javnega se pa ve, da mora biti ažuren, nepodkupljiv in objektiven. Zato tudi gre marsikomu na živce.
Janša svoje medije že ima, pa jih skoraj nihče ne gleda, ne posluša in ne bere. Zato cilja na uveljavljene medije, ki jih je najprej treba z ne preveč prefinjenimi metodami sesuti in potem znova zastaviti. Madžarskemu trinogu je to uspelo, zelo rada bi zapisala, da našemu pa ne bo – ampak marsikaj mu žal že je. Zato sprašujem kolege na RTV, kako dolgo bodo še prenašali nasilje oblasti? Kdaj bodo sedli za svoje mize s prekrižanimi rokami in pustili sodelavce, ki so zvesti vladi, naj sami pripravijo program? Če se jim pri splošni stavki nočejo pridružiti. In povejte nam, kako vam lahko pri tem pomagamo mi, poslušalci in gledalci. Za STA smo zbirali denar, da so imeli za plače, kaj naj storimo, da se bo oblast nehala bolestno vmešavati v program? Predlagajte!
Revija Jana št. 3,18.1.2022
