Ne bom pozabila Katice. Naše upokojene kolegice, ki je dementna sredi mrzle noči odtavala od doma, v žepu pa je imela le mobitel. Zlahka bi jo našli, a ni bilo mogoče izprositi lokacije mobitela; to se tedaj ni smelo niti za ceno življenja. Operatorji so bili neizprosni, pomagalo ni prav nič in konec je bil tragičen. Kako je vendar mogoče, da smo dandanes naposled pritavali do epskih uredb o zaščiti osebnih podatkov; vsaka križanka, nagradna igra ali pristopna izjava ima klobaso drobnega tiska – naše pametne telefone pa lahko špijonira, kdor in kadar hoče, ne da bi mi ali celo informacijska pooblaščenka to sploh slutili. Govorim o zdaj že znamenitem Darsovem programčku, ki se je inkognito, v skrajni tajnosti, vsak dan torej priklopil tudi na moj telefon, ko sem mularijo dostavljala v šolo. Pravijo, da so prek povezave Bluetooth le anonimno beležili, kako hitro pridem s točke a do točke b, da bi zaznali zastoje. (In bi naredili kaj? Zastoji nekako še kar trdovratno vztrajajo.) Pooblaščenke to ni prepričalo in tudi mene ne. Zakaj bi mi nekdo prikrival, da mi tako rekoč sledi? In če ni povedal tega, pa bi po zakonu moral, kaj vse je še zamolčal? Fantje na Darsu so menda mislili, da jim tega ni treba priglasiti, pri čemer jim nihče ne verjame. Verjamete vi, da na državni direkciji za ceste ne poznajo predpisov? No, saj. Moji podatki vključno z zakoni so torej figo mar tudi njim. Kdo bi jim zameril, kajne, postavijo naj se v vrsto. In če niso povedali fantje na Darsu, kdo vse še na skrivaj počne to ali kaj podobnega? Se priklaplja na naše telefone ali …
Mimogrede, trgovka mi je, ko sem nazadnje staromodno vpisovala PIN kartice, čip pač stavka, povedala, da mi tako vsaj nihče ne more potegniti denarja z nje, ko gre mimo. Ja, to zdaj počnejo, imajo posebne naprave, niste vedeli, je rekla, ko sem debelo gledala. Nazaj k špijonom z Darsa, možnosti so res vabljive: s tem programčkom bi policija torej lahko polovila cestne dirkače, ki so se na mojem odseku šokantno namnožili? Ni opaziti. Policijski minister nemara mokro sanja o programčku, ki bi se povezal s telefoni, hm, denimo tistih, ki po naključju protestirajo? Če ga že zdavnaj nima. Ker imajo pač že vse iz klasičnega arzenala novodobnega nadzora, od tehnologije prepoznave obrazov naprej; kamere so na vsakem vogalu, niste opazili?
Zdaj je torej jasno: bati se moramo vohuna, ki ga nosimo v žepu. In ki mu, roko na srce, sami zaupamo še bistveno več intimnih podatkov. Velikemu bratu ni treba migniti z mezinčkom, pa še 5G ima, ta vsekakor ni priročen le za hitrejši prenos filmov. Ne vem, kako je z vami, človeka se v tem svetu začne polaščati paranoja. Zaradi pametnih telefonov, ki jih ne znamo uporabljati, naokrog očitno hodimo goli. Moj mi je zadnjič po dnevu v službi, ko sem sedla v avto, poslal obvestilo: do Puhove ulice še 13 minut. Kako vrag ve, da imam namen prav tja? Mi lastni telefon sledi? Sta se povezala z avtomobilom?
Sistematično se bo treba očitno zavarovati pred lastnim telefonom. Se ga naučiti ugasniti.
Nakar mi je pralni stroj sporočil, da je opral perilo. A obesil ga pa ne bi?
Se grem pogovorit z njim.
Melita Berzelak
Zarja Jana št. 48, 30.11.2021
