Piše: Vasja Jager
Stari rek pravi, da prijatelja spoznaš v nesreči. A kar se mene tiče, bi rekel, da zadeva ni tako preprosta in da nesreča ni najboljši filter za prepoznavanje vloge, ki jo posamezni ljudje igrajo v mojih življenjih. Kakor do drugih spoznanj, ki gredo proti uveljavljenim dogmam, v katerih sem bil socializiran in ki so bile dolga leta tetovirane v moje možgane, sem tudi do tega moral priti po empirični poti, torej s praktičnimi izkušnjami, ki so pač najboljši protistrup za iluzije.
Kadarkoli me življenje zbije na tla, se okoli mene strnejo ljudje, ki mi na vsa usta ponujajo sočutje in pomoč – praviloma po telefonu, ker je tako pač najhitreje in najmanj umazano. Pa me spodbujajo, naj jim razlagam o svojih problemih, delim občutke, se cmerim na njihovih plemenito nastavljenih ramenih, medtem ko oni zraven razumevajoče vzdihujejo in empatično cmokajo – in ko končam, me zasujejo z dobronamernimi nasveti, prilikami in motivacijskimi citati, ki naj bi me nekako zakrpali in spremenili moj odziv na neugodno situacijo. Za zaključek se nemara še malo pošalijo, nato pa zagotovijo, da »name lahko vedno računaš, stari moj, kadarkoli rabiš karkoli« – in odložijo nadvse zadovoljni sami s seboj in svojo plemenitostjo in v mislih pomirjeni naredijo kljukico ob mojem imenu. In jaz? Jaz se počutim, kakor da me je kdo posilil skozi prsnico, umazan, izpraznjen in utrujen od spoznanja, da sem v resnici na tem svetu bolj ali manj sam. Kajti vse to prazno blebetanje mi prav nič ne pomaga, temveč dejansko samo še poglablja mojo stisko; meni po večdnevnem tuhtanju in kopanju za rešitvami po samem sebi pač ni do tega, da se moram spet nekaj odpirati in na novo mesariti, ko pa sem se ravno nekako zakrpal. In ni mi do tega, da bi spreminjal svoje reakcije na življenjsko sranje, da bi torej dušil svojo jezo ali žalost pod tonami vljudnostne navlake, ko pa sta ta jeza ali žalost edina normalna odziva na neko nenormalno situacijo in pomenita le, da sem živ in še vedno pri sebi. Jaz pri teh letih ne potrebujem več nabuhlih besed in pokroviteljskih nasvetov, temveč čisto oprijemljive vsakdanje brezzvezne reči: partijo košarke, ogled tekme ali filma, ribolov za reko, pijačo v mestu. Ampak tukaj se zatakne, ni volje, ni časa, obveznosti ne dopuščajo, prioritete so drugje.
Zato pravim, da v nesreči ne moreš spoznati prijatelja, temveč zgolj človeka; samoumevno in za našo vrsto naravno je, da se na stisko drugih odzivamo z razumevanjem in empatijo, s potrditvami in moralno podporo – to ni prijateljstvo, to je temeljna obveza vsakega izmed nas, to je standard. Kdo ti je resnično blizu, pa spoznaš šele onkraj nesreče, kajti prijateljstvo je nadstandard; če je obstoj garsonjera, je prijateljstvo razkošni zdraviliški apartma z jakuzijem in sobno postrežbo, ki ti ga je plačal nekdo drug, da prideš malo k sebi – je dar časa za sprostitev, počitek in zdravljenje, nekaj hipov pozabe. Očitno je dandanes ta čas sočloveku pripravljenih podariti vse manj ljudi, resnično prijateljstvo pa je vse bolj redko in dragoceno. Kdor z menoj joče, je človek – a zaradi kogar se smejem, mi je brat.
Zarja Jana, št. 32, 10.8. 2021
