Po mesecih počasne in udobne transformacije v mroža je spet prišel tisti čas v letu, ko se s familijo primajem ob morje, odvržem s sebe sloje prepotenih cap in pred svetom razkrijem telo, ki sem jaz. Kakor je to telo iz leta v leto manj prožno in kitasto, pa vse bolj dostojanstveno, kalcinirano in zaobljeno, tako ga vedno bolj sprejemam in z vsakim poletjem se na brisači manj sekiram za mnenja in poglede plažne porote; ne bom rekel, da sem že dosegel tisto razsvetljeno stanje, o katerem poročajo svetniki, ko ne bi več vsaj malo vlekel vampa navznoter, se pa že močno zavedam, kako zelo otročja je moja skrb v atovskem telesu.

Da čutim to skrb, je žalibog nekaj najbolj normalnega v tem komplekse nabijajočem svetu in lagal bi, kdor bi trdil, da čuti drugače. Saj drugače niti ni mogoče čutiti, ko pa smo praktično vsako sekundo naše budnosti izpostavljeni podobam nedosegljive popolnosti, proti kateri smo zakleti – na veleplakatih ob avtocestah, v revijah, reklamah na televiziji, filmih in serijah, povsod okoli nas lahko z občudovanjem in zavistjo zremo v telesa in obraze ljudi, ki so nam predstavljeni kot vredni opaženja, čaščenja in posnemanja. Lepi, mladi in nasmejani so simboli, s katerimi lažniva potrošniška družba vse bolj agresivno zakriva svojo grdoto, senilnost in prestrašenost zaradi nerešljive uganke minevanja in smrti. Ljudje, ki svoje podobe izpilijo v skladu z do milimetra določenimi lepotnimi standardi, so razglašeni za »vplivneže« in »modele«, torej kalupe, po katerih bi se morali počlovečiti vsi drugi, ker pa to ni mogoče, se od nas zahteva, da klešemo svoja nezadostna telesa z dietami in obsesivnim športanjem, jih krpamo, polnimo in napenjamo z lepotnimi posegi in – kakor zgoraj podpisani – tiščimo navznoter moteče štrleče trebuhe. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 28, 13.7. 2021