Pokol! in bojne bo izpustil pse.
- William Shakespeare: Julij Cezar
Po deželi kroži nekakšna »resolucija«, ki svari pred, no, pravzaprav grozi z državljansko vojno. Sledovi šap »karantanskega panterja«, tistega skopljenega črnega mačkona, ki nam ga skušajo podtakniti kot zgodovinski nacionalni simbol (samo medklic – čisto oseben firbec, zakaj niso raje izbrali ene od zgodnejših podobic, na katerih je imelo nesrečno mačé še plameneč penis?), so vsepovsod.
In ni presenetljivo to, da pred vojno svarijo tisti, ki si najbolj prizadevajo, da bi jo zanetili, ne, tega smo vajeni že eno leto na trideset let podlage – nas je pa zbegalo vprašanje, ZAKAJ so to naredili. Za koga? Tisto staro reklo »neveden kot kulturni minister« za večino Slovencev ne velja, nedavne raziskave kažejo, da nas je okrog osemdeset odstotkov takih, ki smo bolje poučeni od kulturnega ministra, in absurdne, cinične trditve, ki jih navaja resolucija Za obrambo ustavnih temeljev slovenske države, prepoznavamo kot natanko take: absurdne in cinične.
Komu so torej namenjene? Vernikom stranke? Temu se reče »preaching to the choir«, prepričevati prepričane. Oni že verjamejo. No, verujejo. Je torej provokacija? Menda ja ne še ena? Je morda zadnji hura, znak kljubovanja tistih, ki vedo, da jih bo kmalu odneslo? Ne bi bil približno zdaj pravi trenutek, da si osovražena stranka raje poskuša najti kakšnega prijatelja? Ne, zdi se, da se trdno oklepajo reka nikoli ne zaupaj starim sovražnikom in novim prijateljem. In pri tem gladko prezrejo onega, ki opisuje natanko tako ravnanje takole: odrezati si nos, da bi kljuboval svojemu obrazu. Pomeni, da magari škodiš tudi sebi, samo da bi škodoval drugemu. Je že bolj klinična diagnoza kot rek. In so si pravkar znova odrezali nos.
Morda preprosto ne razumejo situacije. Da ljudje nočejo vojne, ker nas približno osemdeset odstotkov ve: v vojni so vsi poraženci, tudi zmagovalci.
Morda pa samo niso zelo pametni.
Seveda nočemo reči, da je predsednik vlade butelj, sploh ne, saj je vendar učen mož, obramboslovec, ki se spozna na vse, od medijev do sodstva in zdravstva, samo na angleščino ne. In ga ne bomo (več) mučili z angleškimi pregovori, saj imamo svojega, ki odlično napove, kaj se bo zdaj zgodilo. Tole: kdor seje veter, žanje vihar.
Žetev prihaja. In, gospodje – ko boste odhajali, vzemite tistega jalovega ofucanega sajastega mačka s seboj.
Jelka Sežun
