Skoraj vsak večer, ko dete zaspi in za nekaj dragocenih trenutkov nisem dolžan ničesar ne svetu ne družbi, slovesno vključim računalnik in neopažen poletim v brezdanji kozmos. Na krovu vesoljske ladje v družbi vedno zanimivih prijateljev, s katerimi se ni mogoče skregati, raziskujem medzvezdna prostranstva, iščem nove življenjske oblike in nove civilizacije, podajam se, kamor se ni podal še nihče. Za dobrih 40 minut se odlepim od vse bolj zamočvirjenega planeta in resnosti svojega položaja na njem – in gledam nadaljevanko Zvezdne steze iz 90. let.
Bilo je obdobje, ko bi mi bilo kaj takega pod častjo; to so bila leta po odhodu izza kozjanskih gričev, naduta leta lažnih odgovornosti, ko sem obsedeno hranil sestradani razum v želji, da bi zaobjel in si podredil življenje z vsemi njegovimi skrivnostmi. Bral sem knjige o ekonomiji, filozofiji, zgodovini in – bog mi pomagaj – celo fiziki, nabuhle s teorijo in tujkami, suhoparne, kakor če bi si možgane potresel s čilijem; gledal sem aktivistične dokumentarce in nagrajene art filme z razvlečenimi kadri sušenja barve na stropu, poslušal jazz in blues in zabačeno etno glasbo, proučeval zgodovino sodobnega slikarstva in vzdihoval ob nerazpoznavnih kracarijah ... Ter nato pozno zvečer strgal svoj čukasti pogled s stropa, od pretvarjanja preutrujen za počitek in preveč vzvišen za sanje. Naučil sem se veliko, ne rečem – pomagalo pa ni kaj dosti. Nekje pod vsem tem abstraktnim in povsem neuporabnim šumom, globoko pod imidžem samozvanega intelektualca z gnojnim mesijanskim kompleksom, je nebogljeno dete vdano čakalo, da se bo lahko spet igralo.
Življenje je pretežko, da bi ne bilo smešno, in človek je prešibek, da bi se lahko jemal resno. Ko je treba v najtrši temi potolažiti jokajočega otroka in pregnati strahove nazaj pod posteljo ali pa v še trši noči sprejeti misel o skorajšnji smrti družinskega člana; ko te useka bolezen ali davkarija; ko se znajdeš na točki, ko moraš zjutraj ob žarkih mlečnega sonca od nekod potegniti vsaj iskro nekakšne radosti, da te žene skozi dan – tedaj se pogubiš, če ves ta paket vzameš preveč resno. Bolj kot hraniš domišljijo, bolj si odporen proti norosti. Ne rečem, še vedno preberem kakšno jezno bukvo ali članek, preletim kakšno analizo in pomozgam o družbenih krivicah. Ne mislim se odrezati od razuma, nimam pa več procesorske moči za pretvarjanje. Na koncu sem pač človek, ki najrajši bere fantazijske knjige in šund stripe, posluša prvinsko žaganje in sintič glasbo iz 80. let – ter zvečer pluje med galaksijami. Skozi male grehe se odrešim.
Zarja Jana, št. 19, 10.5. 2021
