Je Superliga nogometnih prvakov evropska drama? Za zdaj ne. Navijači so podivjali in predsednik Uefe Čeferin je znorel, bogati klubi so se vdali in odstopili od namere, da igrajo (in zaslužijo) po svojih pravilih. Razumete vse to? Če ste strasten navijač in celo igralec ter ne zamudite nobene pomembne tekme, potem da. Sicer niti ne.
Priznati moram, da je zame nogomet španska vas in da poznam igralce bolj iz opravljivih rubrik kot pa iz športnih poročil. A ker sem Mariborčanka, sem svoje dni vseeno šivala bratu in njegovim prijateljem zastave in šale v vijolični barvi. Moj najdražji ve o nogometu še manj kot jaz, tako da so mi bile družinske drame ob raznih prvenstvih prihranjene. Mi je bilo pa jasno, da so nekateri pripravljeni iti na konec sveta, da bi podprli svoj klub. Sposobni so prestavljati službene poti, družinske počitnice, zanemarjati družabne obveznosti in se po potrebi tudi stepsti, če je čast naših ogrožena. Pred nekim prvenstvom mi je dr. Zdenko Verdenik, nekdanji selektor in strokovnjak za nogomet s fakultete za šport, ljubeznivo opral glavo s pojasnili, kaj je nogomet, kako inteligentna igra je to, zakaj je tako priljubljen in naj brezvezniki za božjo voljo ne grenimo življenja tistim, ki imajo nogomet radi. Ko sem se nekoliko ozrla naokoli, sem ugotovila, da med navijači (in amaterskimi igralci) ni le mularija z ne ravno zavidljivo šolsko izobrazbo, ampak tudi akademiki v pozni starosti. In da se ljudstvo s svojim nogometnim klubom precej bolj identificira kot pa z nekaterimi bolj sofisticiranimi dejavnostmi. In da so okrog nogometa sklenjena družabništva in prijateljstva trdna kot kamen kost. Kar dokazuje tudi Viktor Orban, ki ima po državnem aparatu in gospodarstvu nastlan praktično ves svoj mladinski nogometni klub in še zmeraj za rekreacijo redno nabijajo žogo. Skratka, nogomet je čisto zares najpomembnejša postranska zadeva na svetu, po kateri se pretaka ogromno denarja. Kar slabo ti je, ko poslušaš, za kakšne vsote med prestopnimi roki kupujejo igralce. In kaj je hotela Superliga? Majhne klube poriniti še bolj na rob, pojesti ves finančni kolač, namenjen evropskemu nogometu, večina navijačev pa bi ostala prikrajšana za tekmovanja svojih najljubših in najbližjih.
Zakaj sem se zakadila v nogomet, ki ga, kot priznavam, ne razumem najbolje? Ker ni nič več na tem svetu imuno pred požrešnostjo velikih in bogatih. Čeprav štejejo premoženje v milijardah, je to še zmeraj premalo. Hočejo vse. Multinacionalke ukazujejo vladam, kakšne zakone naj sprejemajo, da bodo lahko uspevale povsod (zato pa pred volitvami izdatno podprejo kandidate, ki bodo poslušni), naši politiki nas prepričujejo, da bodo z gradnjami na obalah jezer, rek in morja obale pravzaprav ohranili in nikakor uničili, kje pa, pitno vodo bodo na ta način vendar zaščitili. Fiskalni svet je pravkar ugotovil, da nam vlada za drugo leto pripravlja znižanje pokojnin, seveda je poskočila, češ da to nikakor ni res, ampak ekonomisti so razčlenili izračune, kjer nekaj ni prav. Skušajo nekako »spraviti not« tistih 780 milijonov za oklepnike? Do neba smrdijo posel s ponudnikom elektronskega cestninjenja, ki nima potrebnih referenc, in plemenite madžarske želje, da bi nam nekaj primaknili za drugi tir ter se ugnezdili v koprsko luko. Da ne govorimo o cepljenju, kjer ni menda nič zelo narobe, ampak moj 71-letni prijatelj še zmeraj ni prišel na vrsto, čeprav je prijavljen od januarja. In je vmes večkrat vprašal, kako je s tem. Bo, bo.
Ta teden praznujemo dan upora in praznik dela, vlada je odprla gostilne in ukinila prepoved prehajanja med statističnimi regijami, da se bomo lažje zabavali. In ne bomo – kje na plaži ali v planinski koči – razmišljali o demonstracijah, peticijah in referendumih. Ampak bomo kljub temu, se mi zdi. Razmišljali in penili namreč. In morda bomo celo zbrali pogum za upor. Ivan Gale ga je zbral, ni se hotel poravnati z zavodom za blagovne rezerve, ki bi mu v zameno za denar rad zavezal usta. Ker Gale pač ima pravico povedati, kaj se dogaja. Vsi jo imamo, kajne?
Zarja Jana, št. 17, 27.4. 2021
