Spet smo zaprti. Epidemija je v novem zagonu. Nezaupanje v ukrepe je popolno. Ne razumem, zakaj Janša, Kacin, Tonin, Hojs, ki nam že leto in več razlagajo, kaj vse moramo in za kaj vse smo krivi, komuniciranja o epidemiji povsem ne prepustijo tistim nekaj strokovnjakom, ki še uživajo zaupanje. Politiki ga ne. O negativni selekciji v politiki sem že pisala. Kar je res usodno. Več kot štiri tisoč umrlih. In ti, ki so v sedlu, so krivi. Pika. Ob tem je vsa folklora ob menjavah v parlamentu precej nepomembna reč. Ali Žerdin pravi, da prvemu predsedniku parlamenta Francetu Bučarju večina njegovih naslednikov ne seže niti do kolen. Dodajam: še huje je, da sedanji poslanci tedanjim ne segajo niti do pet. In oni odločajo. Ne predsednik.
Cepljenje. Le kdo bi si lahko mislil, da Slovenci, pregovorno organizirani in disciplinirani, niti tega ne bomo zmogli speljati tako, kot je treba. Naši »strategi« vsak dan objavijo kaj novega. Cepi se mimo vrste, pomembno je, kdo koga pozna, kdo vpije … In kar ukaže Janša. Če on reče, da olimpijci, potem pač oni. Pika.
Potem ko mi je sicer povsem zdrava 60-letnica povedala, da so jo iz »mojega« ZD že povabili na cepljenje, sem tudi sama, starejša od nje, želela izvedeti, kdaj bom na vrsti. »Oh, ne vem, veste, zdaj cepimo tiste med 60 in 65.« ???? Saj veste, s cepivom AstraZenece starejših od 65 ne smemo. Bilo je to, preden so obrnili ploščo in je AZ le še za starce! Do nadaljnjega. Kaj torej? Vsak reče, kar mu pade na pamet. Tako je denimo Tonin na TV SLO po razglasitvi novega zaprtja narodu razložil, da je treba najprej cepiti tiste nad 50, ker da so najbolj ogroženi. Takoj sem se spomnila znanca, ki je že pred leti takole opredelil stroškovno lestvico življenja. 50-letnikov je škoda, ti so večinoma še aktivni in prispevajo v državne blagajne, tisti po 70. pa so le še strošek ZZZS in SPIZ-a. Svoj čas smo se ob tem krohotali. Nisem prepričana, da se še vsi. In razumem tiste, ki iščejo bližnjice do cepljenja. Zgodb je, koliko hočete.
Borisu Johnsonu gre precej bolje kot Janezu Janši. Brexit se trenutno kaže kot ena najboljših rešitev za obvladovanje epidemije. Če verjamete ali ne, v VB je bilo do konca marca z enim odmerkom cepljenih že 50 odstotkov državljanov! Od tega jim je 70 milijonov odmerkov poslala EU, kjer je cepljena le desetina!? Takšna neuravnoteženost v kaj drugega kot v dvom o kompetencam EU-birokracije in posledično v »cepilni« nacionalizem ne more voditi.
Vse skupaj pa načenja z ustavo določene družbene pogodbe. Načeloma velja, da nam z državljanstvom pripadajo tudi pravice. Take zelo univerzalne, neodvisne od posameznikovega položaja. Tako kot nikoli nisem marala ljudi, ki skupnosti preračunljivo niso nič prispevali (delomrznost, delo na črno, neplačevanje davkov …), na drugi strani pa so brez slabe vesti pobirali socialno pomoč, otroške doklade in olajšave vseh sort, tudi danes težko razumem tiste, ki imajo v tej naši novi realnosti samo pravice. In prav nobenih dolžnosti. Oni imajo pravico iti čez mejo, oni se bodo družili, oni se ne bodo cepili, njihovi otroci mask ne bodo nosili …, ker je to njihova pravica. Sliši se tako zelo fensi … novodobno. Šik. Pravice menda imamo vsi. A kaj naj z njimi jaz, ki mi tudi že vse preseda, pa ne morem do cepiva, kaj naj z njimi moji vnuki, ki se bodo spet šolali od doma, kaj njihovi starši, ki vedo, da vsak mesec podaljšanja epidemije pomeni eno leto gospodarske krize več?!
Grdi časi so pred nami. Z virusom ali brez njega.
Zarja Jana, št. 14, 6.4. 2021
