Pomlad/zima 2020
Vedno je nekaj resnice v stavku »sem se samo hecal/a«.
Vedno nekaj čustev v »briga me«.
In vedno neka neizgovorjena bolečina v »dobro sem«.
Z Marjano neko februarsko popoldne obiščeva novo #vido. Eno več izmed številnih, ki so bili na novo prijavljeni v naš projekt. Številka raste, mi ostajamo isti. Gospo M. je prijavila specializantka družinske medicine, ki je na enem izmed obiskov opazila, da njena bolnica živi v resnično neznosnih razmerah. Gospa nas najprej ni želela sprejeti, saj nikakor ni zaupala tujcem. Ko smo ji poslali nekaj odrezkov iz časopisov (ne naprintanih s spleta), kdo smo, kaj počnemo – je dovolila obisk.
Majhna, dotrajana hiška. Streha, ki potrebuje popravilo.
Gospo najdeva s praznim hladilnikom, le nekaj kaše na vodi. Med »boom akcijo«, kot rečemo hitremu polnjenju hladilnika, osnovnimi popravili in generalnim čiščenjem se pogovarjava o prihajajočih projektih in gripi.
Naroči razkužila. Da, vsako leto smo se in se bojimo gripe. Za naše starostnike je nevarna, priklene jih na posteljo, v bolnišnico, a za zdaj še ni bila smrtonosna. V zadnjih dveh sezonah smo se naučili, kako veliko lahko naredimo s pravilno preventivo. Gnjavimo, gnjavimo z razkuževanjem rok in kašljanjem v rokav. Spomnim se, da sva med drgnjenjem umivalnega korita razmišljali, kaj prinaša ta virus »korone«, o katerem je tu in tam ušla kakšna novička tudi v slovenske medije … Ah, Kitajska je daleč, naši starostniki pa večinoma socialno izolirani, sva takrat naivno mislili, da je to problem, ki se nas res ne tiče.
A tisti večer, ko sva se vračali od gospe nekaj po 23. uri, smrdeči po kemikalijah, s polomljenimi nohti in polnim avtom smeti, sem med Marjanino umirjeno vožnjo (uh, kje so časi, ko nismo gledali na policijsko uro) donaročila razkužila … kar trikratno dozo. In nekaj kirurških mask za nas. »Joj, si ti en paranoik,« mi je takrat dejala. Ampak v končni fazi se razkužilo še kako potrebuje, kirurške maske pa bi tako ali tako morali nositi na marsikateri čistilni akciji že zaradi (ne)higienskih pogojev.
Le dva dni kasneje, 4. 3., mi je zapiskal telefon. »Imela si prav, naroči še razkužila, Ninnek. Korona je v Sloveniji.« Takrat je slovenski državljan »eksotični« virus preko Italije prinesel iz Maroka, ne vedoč, da se je takrat tako ali drugače naše življenje spremenilo.
Bo, kar bo. Vem, da smo tisti dan prebrskali splet, kaj in kako je v drugih državah, kako je virus ohromil Kitajsko, ter se odločili, da se pripravimo na najslabše. Alkohol, razkužila in še nekaj mask. »Za vsak slučaj bomo našim starostnikom odsvetovali, da brez potrebe opravljajo nakupe, preden se skristalizirajo pravila, in nekoliko prej bomo dostavili pakete hrane, kar dvomesečno zalogo – za ziher,« je bil sklep kriznega sestanka, še brez mask, z objemi.
Takrat smo se sami sebi zdeli preveč zaskrbljeni, a majhni, kot smo, smo se zavedali, da moramo biti pripravljeni na najslabše. V primeru, da se virus razplamti in nas začnejo omejevati ukrepi, nimamo dovolj ljudi, logistike, da to izpeljemo. Ljudje pa so vendarle odvisni od nas.
Postopno je raslo število okuženih, z enega na tri, pa na šest. Virus se je še vedno zdel daleč, daleč stran. Sami pa smo naše starostnike svarili »pred gripo«, jih učili razkuževanja – kljuk, rok, zvoncev in kašljanja v rokav … Drugo za drugim so nas začela kontaktirati manjša društva, da se njihovi prostovoljci začasno umikajo s terena, saj spadajo v rizično skupino … Hja, nič: »Dejmo po gasu, pa bo, kar bo. Bomo pač potem nekoliko počivali.«
Veriga srčnosti. Med 8. 3 in 12. 3. smo razvozili vse pakete hrane. Od Hodoša do Kopra. Križemkražem po Sloveniji. Lastni prevozi niso zadostovali (humanitarčki namreč nimamo službenih oziroma društvenih avtov), zato smo bili še toliko bolj veseli, da so nam v enem izmed Lidlov (ne delam jim reklame, ampak dejansko so bili res srčni) delavci sami priskočili na pomoč. Ko smo polnili škatle in prosili, če nam jih skladiščijo »do jutri«, da organiziramo prevoz, je ena izmed trgovk rekla: »Ampak jaz sem iz Hoč. Dajte Hoče meni.« In veriga se je vzpostavila … Več kot 800 paketov je šlo takrat na pot. Osnovnih stvari, »nujnih«. Če bi »gripa udarila«.
A ni udarila gripa. Že takoj po 13. marcu je udarila korona. Virus, ki ga nismo poznali, je začel hromiti državo. Navodila so bila zmedena, neenaka, spreminjajoča se. V želji po zaščiti naših prostovoljcev in predvsem starostnikov smo dnevno spraševali NIJZ za navodila. V nekem trenutku smo humiji dali na kup vsak 20 evrov in se odločili, da kupimo brezkontaktne termometre – kar se je na koncu izkazalo tako ali tako za nujo. In ja, po čisti sreči nam jih je uspelo dobiti še pred povišanjem cene.
Več v reviji Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021
