Dogodek tedna – po več mesecih sem šel na travnik in sedel na sonce. Bil je sončen dan, ko se zima začne krušiti in med razpokami že curlja življenjska sila, meni pa je bilo čudno pri duši. Sedel sem na vlažni zemlji in se trudil, da bi zaobjel okolico, tako drugačno od puščobnih sten stanovanja, v katerem sem preživel zimo. Videl sem sonce in drevje, slišal sem ptiče, čutil pa nisem ničesar, tudi sebe ne, ničesar razen dejstva, da nisem v redu – lockdownovska osama mi je pobrusila čutnice in me speštala v neobčutljivo gmoto. Gledal sem okoli sebe in mežikal kot pravkar skoteno tele, neprilagojeno na svet, v katerem se je znašlo.
Posledice, ki jih obdobje koronske teme neizogibno mora pustiti na kolikor toliko običajno oživčenem človeku, so globoke in trdovratne. Epidemija bo generacije, ki smo jo preživele, zaznamovala enako surovo, kot je naše prednike zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne. Kakor je naše prednike še desetletja po vojni spreletaval srh ob vsaki novici o napetostih med velesilami, tako bomo tudi ob vsakem nepomembnem lokalnem izbruhu kakšne bolezni v oddaljenem koncu sveta pomislili – ne že spet! Naša bivanja nikoli več ne bodo povsem brezskrbna; če priznamo ali ne, vsa ta tesnoba, jeza in odtujenost so se vtisnile v nas in posledice utegnejo biti dolgotrajne. Marsikdo se je zlomil, marsikdo se še bo. Študije psiholoških posledic velikih naravnih katastrof in epidemij, na primer izbruha sarsa v Hongkongu, so jasno pokazale, da prebivalstvo še leta zatem trpi za postravmatskim stresom, poveča se število primerov anksioznosti, nespečnosti in iracionalnega strahu pred mikrobi, ki vodi v kompulzivno obsedenost s čistočo. Korono bomo pregnali iz svojih teles, dosti težje pa iz svojih misli, zato je ključno, da skrbimo za svoje duševno zdravje. Da ne tlačimo občutkov, si priznamo, kadar nismo v redu, in pravočasno poiščemo strokovno pomoč, če jo potrebujemo.
Več v reviji Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021
