Nadaljujem tam, kjer sem zadnjič končala. Pri cepivu. Res zelo upam, da vendarle ni res, da se je Slovenija odpovedalo delu cepiva. Janša pravi, da ni. Upam zato, ker so v teh dneh objavljene številke o razpoložljivih odmerkih nižje od pričakovanih. Do konca leta bo vseh odmerkov, vključno z 800 tisoč odmerki cepiva Astre Zenece, ki še ni odobreno in se ne ve čisto dobro, kdaj bo, v Sloveniji okoli milijon 100 tisoč odmerkov. Z njimi bo z dvema odmerkoma cepljenega le dobrega pol milijona ljudi oziroma le četrtina vsega prebivalstva. Za čredno imunost pa mora biti cepljenih 60 odstotkov vseh. Raje ne računam, kdaj bomo tam. Ne vem, od kod predsednik vlade črpa prepričanje, da bo epidemija izzvenela že junija. Celo napoved mikrobiologa Alojza Ihana, da bo to v jeseni, zveni optimistično. No, Svetovna zdravstvena organizacija je bolj pragmatična. Kljub cepivu letos še ne bo čredne imunosti. Kar pomeni, ukrepi – bolj ali manj ostri – bodo ostali.
Ni preprosto. Predolgo se vleče, učinkov ni. Otroci ostajajo doma že tretji mesec. Najhuje je, da razlogov, zakaj je tako, ne politika ne stroka ne iščeta preveč zagrizeno. Če seveda odmislimo zidanice in Kranjsko Goro. Sama preprosto ne verjamem, da smo med vsemi sosedi ravno Slovenci najbolj nedisciplinirani, da je ravno nam najbolj vseeno, koga bo zaradi nas pobralo, in da je ravno pri nas največ tepcev, ki verjamejo, da virusa sploh ni. Ne verjamem. Kaj drugega bo res. Tudi to, da vlada razmeram ni kos. Ali pa je res, da zanjo epidemija ni prioriteta?! Pa ni tako strašno daleč in dolgo tega, ko je neka druga vlada v neki drugi državi neko veliko smrtonosnejšo epidemijo znala zajeziti.
Sredi marca leta 1972 je eden od romarjev v Jugoslavijo zanesel smrtonosne črne koze. Ko so zdravniki v Beogradu bolezen prepoznali, je oblast reagirala bliskovito. Ostre karantene, zapore, prepovedi, blokade potovanj, takojšnja razglasitev epidemije. V nekaj dneh so v Beogradu vzpostavili 727 cepilnih mest in cepili 1,8 milijona prebivalcev. V naslednjih dveh tednih so v državi cepili 18 od 22 milijonov državljanov. Tudi v Sloveniji, pa nas bolezen sploh ni dosegla. Nekaj dejstev med obema epidemijama je sicer povsem neprimerljivih, predvsem to, da je cepivo proti črnim kozam že bilo, a odločnost in strategija zajezitve bolezni sta bili z današnjima neprimerljivi. In, seveda, zelo drugačen je bil tudi odnos do cepljenja. Takrat so ljudje v skupinskem spominu še nosili grozo pred otroško paralizo, davico, tetanusom, črnimi kozami … Nihče pri zdravi pameti ni zavrnil cepljenja. Prijateljica, ki je imela takrat dojenčka, rada pove, kako zelo je morala moledovati, da so ji ga cepili, saj po pravilih še ni bil dovolj star. Če bi bolezen ušla izpod nadzora – kot je zdaj covid – bi šlo za življenje ali smrt. Črne koze niso izbirale. Umirali so tudi otroci. Uspešnost takratnega spopada s črnimi kozami najbolje pokažejo številke. V Jugoslaviji, v glavnem na Kosovu in v Srbiji, se je okužilo okoli 140 ljudi, nekaj čez 30 jih je umrlo. Kot rečeno, romar je črne koze v državo vnesel sredi marca, 1. maja istega leta pa je Jugoslavija že razglasila konec epidemije. Bilo je to pred domala 50 leti v z vsemi mogočimi grehi demonizirani Titovi Jugoslaviji.
Danes so drugačni časi. Pravice so vseobsegajoče. Cepljenje je prostovoljno. Pa vendar, saj ste tudi vi opazili, kako hitro se v Sloveniji povečuje interes za cepljenje? Očitno je anticepilstvo za marsikoga poza, ki nič ne stane, dokler so cepiva na voljo za vsakim vogalom. Ko jih ni in ljudje zaradi virusa umirajo, se pa marsikdo postavi v vrsto. Vsi imamo le eno življenje. In čipov v cepivih kar naenkrat ni več.
Zarja Jana, št. 3, 19. 1. 2021
