V času koronahisterije preganjajo ljudi, ki razmišljajo, skušajo zadušiti čut za osebno dostojanstvo, svobodo vesti in neodvisnost duha ter zatirajo svobodo znanosti in umetnosti. Panika in strah sta tako močno posegla v življenje ljudi, da so sprejeli vse, kar so politiki ukazali. Ostali smo doma, nismo se družili in dotikali, navlekli smo si nagobčnike in se začeli bati drug drugega, zaprli so nam šole in prepovedali kulturne prireditve, zapečatili športna in otroška igrišča, ustavili delo malih podjetij in pahnili v bedo samozaposlene, stotisoči so ostali brez služb, javno zdravstvo je ohromelo do te mere, da je žrtev zaradi nedelovanja sistema več kot zaradi korone. Toda resnica vedno najde pot in predvsem zdravniki naj bi v imenu Hipokratove prisege živeli resnico primum non nocere!
Kako je to sploh mogoče?
Po vrsti revolucij, stoletju ali dveh političnega vajeništva za demokracijo in ob neštetih možnostih, da v ljudeh prebudimo čut za njihovo zgodovino, se morda nekaj tisoč ljudi odziva na dogajanje v svetu, milijoni pa ostajajo ravnodušni. Bolj jih zanima nogometna tekma, najnovejši videospot pravkar izstreljene pop zvezde ali pa zadnja afera razvpite filmske dive kot katerakoli družbena ali človeška tragedija. Kako je to mogoče? Morda tiči odgovor v dejstvu, da nas tako močno bombardirajo z »norimi« sporočili, »šokantnimi« dogodki in aferami »saj to ni res«, da našo zavest v polno zasedajo ideje in vrednote, ki jih nismo mi ustvarili, temveč smo jih ponujene vsrkali. Naše glave in srca ne izražajo več ničesar lastnega, izvirnega, temveč le še reproducirajo vnesene vsebine. Teh je pa toliko, da nismo več sposobni ustvariti ničesar svojega in domiselnega. Kot da so naše glave le še odsevnik računalniških in televizijskih ekranov in so prenehale biti vir ustvarjalne domišljije.
Ob tem sesedanju se vsaka pobuda pogrezne v brezno izenačenosti in konformizma. Kako premakniti to negibnost, to ravnodušnost, to brezizhodno apatijo? Danes ni zaznati povpraševanja po idejah in vrednotah in zdi se, da je to ključni problem zahodne civilizacije. Brez tega povpraševanja, brez duhovne zvedavosti, brez prisotnosti v svetu idej in vrednot se družba spremeni v množico, ki golta vse ponujeno kot nekakšna družbena črna luknja. Takšna zblojena množica le absorbira ponujene vsebine, sama pa ne proizvaja nobenih, in se, kot nekakšna spužva, hrani z vsem medijskim sranjem, ki jo zasipa. Na ta način z ekranov posname tudi vse vnaprej pripravljene odgovore. V takšnih razmerah so glavne teme povsem banalni vidiki življenja, vsakdanje navade in razvade, vse, kar je bilo nekoč ožigosano kot malomeščansko, nizkotno, ceneno in nevredno pozornosti. Nekoč družbeno angažirano ljudstvo se je spremenilo v puhlo občinstvo, ki deluje kot navijači na nogometni tekmi, številnost navijačev pa v tem primeru nadomesti indeks gledanosti. Nekoč vrveča družba tako tone v mrtvoudno maso, ki se seseda v lastni negibnosti. Nobenih dobrih zamisli ni in nobenih vrednot. Ni jih, ker ne nastajajo več. Kot da sta poglavitni značilnosti našega časa popolna brezbrižnost in miselna lenoba, ki že zaudarja. Kot da nihče ni več sposoben povedati nobene nove zgodbe, bodisi iz preteklosti bodisi za prihodnost. Kot da je vse tako in tako brez smisla. Ali se energija res sprošča le še v nekakšnem obnorelem vreščanju, zmerjanju ter žalitvah vseh in vsakogar?
Kult učinkovitosti
V ta prazni prostor pa oblast širi nevarno vero, po kateri doseženi »cilji« takoj postanejo »sredstva« za nadaljnje cilje, s tem pa se upravičuje vsakršno »početje«, ne glede na to, kaj kdo počne. Toda programirana učinkovitost oblasti ima hudo šibko točko, ker njeno nasprotje, torej neučinkovitost, postane eden najboljših načinov za sabotiranje tiranije učinkovitosti. To je nova etika, osnova protesta proti nadomeščanju smisla s cilji, upora proti neomejenemu izkoriščanju naravnih virov in proti izganjanju etike in estetike iz proizvodnih postopkov. Delovati izključno v »okviru stroškov in koristi«, po načelu, da je treba dobiti kar največ in dati kar najmanj, ni etično, ni pravično, je družbeno škodljivo in se pogosto izkazuje kot čisto zlo. Oblast, ki svojo moč skriva pod neokusnim zastorom učinkovitosti, se od tiste v koncentracijskem taborišču (ali gulagu) razlikuje le po področju, ki ga upravlja, po načelih pa ji je enaka. Povedano drugače, če neki politik utemeljuje svojo kampanjo le na zamislih o povečanju učinkovitosti oblasti, s tem pokaže, da goji fašistične ideale. Mussolini je dosegel, da so vlaki vozili točno po voznem redu, vendar za kakšno ceno? Ali ptice obstajajo le zato, da jih ujamemo in zapremo v kletke? Prvi korak v našo svobodo prinaša prehod od idej, ki se nas polaščajo, k idejam, ki jih sami domislimo. Ta prehod je prva stopnja omejevanja oblasti strahovlade, ki vzpostavi tiranijo nad nami vsakokrat, ko prepriča naše nezavedno, da so njene ideje naše ideje. Zaradi kulta učinkovitosti na vodilna mesta pogosto napredujejo narcisoidne osebnosti. Takšni ljudje morajo nenehno nastopati in se postavljati na ogled, da bi bili deležni naklonjenosti in pritrjevanja, saj le tako lahko kompenzirajo šibko samozavest in samospoštovanje. Tem ljudem je neznosna že sama misel, da bi se odpovedali oblasti. Tako dobimo oblast strahovlade, ki deluje brez duše in zna kvečjemu le računati. Toda ideje ne izvirajo iz računanja, ampak iz domišljije. Vendar tudi ob tem obstoji nevarnost. Brez domišljije in sanj zgodovina ne napreduje, vendar je potrebna prava mera tudi pri sanjah, sicer se utegnejo spremeniti v nočno moro. Doživeli smo tako obljube komunizma kot obljube druge Švice.
Ne prepustite se poneumljanju
V starih časih so se vladarji varovali pred to moro tako, da so imeli v bližini dvorne norce. Stvari, ki jih je nekaznovano izrekel dvorni norec, bi vsakogar stale glavo. Toda glej navidezni paradoks, s tem je dvorni norec postal varuh resničnosti, tisti, ki je vladarja odvračal od nesmiselnih odločitev. Današnji voditelji se na žalost ne obkrožajo z dvornimi norci, nasprotno, držijo se skrajno resno in pri tem uporabljajo »humor« v obliki bednih domislic, ki le potrjujejo banalnost povedanega. Vse, kar se ob tem zgodi, pa je, da se »pritrjevalci« spremenijo v »smehljalce«. Ob tem seveda ne manjka neumnega režanja, bebastega trepljanja in sluzastega rokovanja.
Umberto Galimberti v knjigi Miti našega časa citira psihoanalitika Luigija Zoja, ki se opira na raziskavo Belinde Board in Katarine Fritzon z Univerze v Surreyju. Raziskovalki sta skupino devetintridesetih uspešnih voditeljev primerjali s kriminalci in težkimi psihiatričnimi bolniki, osebami brez zadržkov vesti, čuta odgovornosti, občutkov krivde, s poudarjeno nagnjenostjo k laganju, manipulaciji in cinizmu. Sklepna razvrstitev je preiskovance razdelila na »uspešne psihopate« (voditelje) in »neuspešne psihopate«, to je klasične zločince in prestopnike, ki se niso znali ustrezno prilagoditi novim gospodarskim odnosom in tehnologijam. Kategoriji se razlikujeta samo po naravi svoje agresivnosti. Pri voditeljih je ta bolj zadržana, brez naglice in neposrednih nasilnih telesnih napadov, čeprav tudi teh ne manjka, saj so organi represije odlično opremljeni za fizični teror nad ljudmi. Nič novega, od prvih držav do danes oblast ni spremenila svoje nasilne narave, temveč je zgolj posodabljala tehnologije prisile in nasilja.
Z zlorabo koronahisterije nam poskušajo odvzeti prihodnost. Prihodnost – obljuba, ki je po verski razlagi hranila vero v odrešenje in po zagotovilu znanosti vero v napredek, se spreminja v prihodnost – grožnjo. Metuzalemski milijarderji z nekrofilnim karakterjem si ne morejo kupiti večnega življenja, zato sovražijo vse ljudi, najbolj pa mlade, polne energije življenja. Zato vam pravim, ne prepustite se poneumljanju in ustrahovanju! Tudi iz njihovih ust bo rasla trava.
******
