Kako je biti scenarist pri slovenski televizijski seriji V imenu ljudstva? Kako si razporedite delo? Se jasno ve, kdo je dober za analizo likov, kdo za ljubezenske vložke … ?
Martin: Vedno vsi počnemo vse, mislimo na vse, iščemo odgovore na vsa vprašanja. Ker je pa nekdo močnejši v tem in nekdo drug v drugem, je nujno sodelovati, si pomagati in drug drugega ves čas nadgrajevati.
Aleš: Pri pisanju druge sezone V imenu ljudstva se stvari sestavljajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo neverjetno organsko. Brez specializacij in na vseh ravneh hkrati. Vsak je močnejši v kakšni stvari, ampak pod črto gre za zelo lep primer srečanja pravega okolja z znanjem in izkušnjami, česar je v Mangartu na pretek, ter ustvarjalne kemije v scenaristični ekipi.
Kako pomembno je dobro poznavanje likov? Ali zdaj pišete besede z mislimi, na primer, na Ajdo Smrekar oziroma imate pred očmi Niko?
Martin: Zavedanje, kdo bo igral neki lik oziroma kako ga bo upodobil, če je to že pokazal v preteklih epizodah, seveda olajša pisanje, a samo to ni dovolj. V novi sezoni se bo Nika in v njeni koži Ajda Smrekar morda znašla v situaciji, v kakršni še nikoli ni bila, in vprašanje, kako se bo nanjo odzvala, je lahko povsem novo vprašanje tako za lik kot za scenarista. Še zlasti če bo tokrat Nika obremenjena z dodatno težo odkritij – tudi o sebi – ki so bila njej in nam doslej neznana.
Aleš: Razumevanje likov je ključno. Pisanje druge sezone je v tem smislu precej lažje, ker so nam liki že znani, jih samo poglabljamo in nadgrajujemo. Nika je vsaj v moji glavi trenutno bolj ali manj zlita z Ajdo. Oziroma obratno. Večinoma govorita in reagirata sami od sebe.
Vse, kar se zgodi, je posledica dobro zapisane ideje. Ko je ta uresničena, pa se na scenariste ponavadi pozabi. Je to prav?
Martin: Večini scenaristov prija ostati za kamero in v senci, zato so izbrali ta del ustvarjanja filma ali serije za svoj poklic. Večji problem je, da se scenariji in z njimi scenaristi obravnavajo kot nekaj samoumevnega, kot da za nastanek dobre zgodbe ni potrebno ogromno znanja, časa in dela, ampak le prosti čas nekoga, ki brez tega itak ne more – in v zameno zadoščajo manjša žepnina in čestitke v obliki trepljanja po rami.
Aleš: Verjetno je vložek scenarista res nesorazmerno velik v primerjavi s finančnimi in statusnimi povračili. Predvsem finančno plat bi bilo dobro vsaj do neke mere uravnotežiti, ker gre res za velika nesorazmerja. Kar pa se reflektorjev tiče, nimam problema, če še naprej svetijo drugam. S tem človeku ostane več časa in miru, hkrati pa manj možnosti, da naredi kakšno neumnost.
Zadnja leta se v Sloveniji razvijajo televizijske serije, s tem se širi tudi scenaristični kader. Kdo so alfa scenaristi na sceni, ki bi jih vidva omenila?
Martin: Verjetno bi ta trenutek v Sloveniji lahko vse scenariste, ki se preživljajo izključno s pisanjem scenarijev, prešteli na prste ene roke, zato bi bilo nesmiselno izpostavljati zmagovalce v dirki, kjer tekmujejo trije, pri tem pa si delijo eno napol izpraznjeno čutaro vode in izmenično vsak po en kilometer tečejo v istem paru ponošenih superg.
Več v reviji Zarja Jana št. 39, 29. 9. 2020
