Prepiri o tem, kaj sploh je družina, segajo desetletja nazaj, ko se je o gejevskih skupnostih malo vedelo in se je o njih samo šepetalo. In se jih tudi ni nikjer upoštevalo. Takrat smo se ubadali s tem, kam sploh sodijo nezakonski otroci in kako jim zagotoviti polno enakopravnost, v kakšnem položaju so tako imenovane samohranilke, kakšne pravice imajo neporočeni pari z otroki ali brez njih … In kdo vse sme posegati v odločitev ženske, ki hoče narediti splav. Če sploh kdo. Spomnim se nekega zdravstvenega odbora na ravni mariborske občine, ko je znani ginekolog zelo glasno povedal, da ne bo več maltretiral nesrečnih žensk s komisijami in predavanji, saj nobena ne dela splava brez utemeljenega razloga. Če malce pobrskamo po zgodovinskem spominu, je večina pravic, ki jih imamo danes ženske, vključno z enoletnim porodniškim dopustom, pravzaprav iz »tistih« časov. Socialističnih, ki se jih danes nekateri tako otepajo in sramujejo.  

Ja, in potem smo se začeli pogovarjati tudi o istospolnih zvezah, po tistem, ko so si v svetu in pri nas prvi geji upali na plan in zahtevati svoje pravice. Tisti, ki jim jih danes oporekajo, zares sodijo med zadrte desničarje (med njimi je, kako zabavno, tudi kar precej homoseksualcev, tako kot v Cerkvi, ki se tudi z gnusom odvrača od njih). No, vmes smo imeli še grdo epizodo o umetni oploditvi samskih žensk. Ne bom pozabila zdravnika, ki je bleknil, da je nesprejemljivo pomagati ženski, ki je tako grda, da je noben moški noče povaljati. No, marsikaj pametnega in butastega smo že rekli o družinskih rečeh in zdi se, da se znova začenja.

Več v reviji Zarja Jana št. 36, 8. 9. 2020