Pred nekaj tedni me je sredi mesta, ja, prav v centru Ljubljane, obšla bizarna želja, da bi si kupila revijo. In sem letala od ulice do ulice, povsod, kjer so včasih stali kioski. Kioski so bili še vedno tam. Zaprti. Zabiti z deskami.
Potem mi je kolegica pravila o lokalu, kjer si včasih ob kavi dobil še revijo – kavo je še vedno dobila, revije pa ne več, so ji rekli, »da vlada tega ne priporoča«. Cigarete pa še kar prodajajo, čeprav naredijo več škode kot časopisi? Hecna stvar.
In potem je bil še članek v časopisu, ki je napovedal, da se bo odprla priljubljena Knjižnica pod krošnjami, ampak letos brez časopisov in revij. Da so dobili navodila z NIJZ in se posvetovali s specialistko medicine dela, prometa in športa, pa so jim periodiko odsvetovali. Časopise je menda težko razkuževati. To je bil uradni razlog. Ki je – saj veste, da vemo, ne? – čista, nedestilirana bedarija. So povedali strokovnjaki, mislim PRAVI strokovnjaki, taki, ki ti znajo povsem razumljivo razložiti, kdaj nositi zaščitno masko in kdaj ne, hočem reči, niso bili kakšni naključni kreki, ti strokovnjaki so torej zelo jasno povedali, da je zelo malo verjetno, da se s koronavirusno boleznijo okužite zaradi stika s predmetom, za okužbo s časopisom ali revijo pa tudi še niso slišali.
In tole je pravi razlog: ta vlada ne želi, da berete. Poučeni, razgledani, obveščeni ljudje so nevarni. Nepoučenim, ki vse svoje informacije dobijo iz medijev v lasti ene stranke, je veliko laže vladati.
In vemo, da je medijem, ki niso njeni, ta vlada napovedala vojno, toda vojno, nenapovedano, nerazglašeno, a nič manj srdito, bíje tudi z drugimi, ki ji povedo to, česar noče slišati. Ne le z novinarji, tudi z zdravniki. S strokovnjaki vseh vrst in opisov. Z državnimi uradniki, ki poznajo nečedne posle z maskami. S policisti, ki delajo selfije s protestniki. Z vplivnimi ljudmi, nogometnimi funkcionarji, na primer, ki povedo svoje mnenje. Z znanimi, ki se udeležijo demonstracij proti vladi. Razlog poznamo.
To vlado je strah.
Strah jo je ljudi, ki se vozijo s kolesi.
Strah jo je ljudi, ki rišejo s kredo.
Strah jo je ljudi, ki pišejo.
Strah jo je ljudi, ki berejo.
Strah jo je ... ljudi.
Prav je, da jo je strah.
Ker smo že okuženi.
Z željo po državi, ki ji ne vladajo grabežljivi, ošabni in zlobni.
Z željo po državi, ki jo vodijo ljudje, ki se zavedajo, da oni služijo ljudstvu in ne nasprotno.
Z željo po državi, v kateri se vlada ne boji lastnega ljudstva.
Revija, ki jo berete, je nevarna. Ne zaradi neke namišljene nevarnosti okužbe. Zato, ker piše o stvareh, za katere vaša vlada ne želi, da jih veste. In vam zato branja »ne priporoča« in naredi vse, da čim težje pridete do nje. Ji boste to dovolili?
Takole se dogovorimo: mi bomo še naprej pisali. In vi še naprej berite. Pa še vedno bomo kolesarili. Risali s kredo. Postavljali neprijetna vprašanja.
Zarja Jana št. 23, 9.6.2020
