Ob opazovanju zanimive, srečne družine si kar težko predstavljamo, kaj vse so morali starši in tudi otroka preživeti ter izkusiti, da so se našli. Videti je namreč, kot da so skupaj že od nekdaj. »Od prve ure, ko smo zapustili Afriko, sta se vedla, kot da sta z nama že vse življenje, in prav tako sva čutila midva,« je povedala Alenka. Svojo pot, vse od odločitve do posvojitve, sta opisala v knjigi Srce bije v dvojini. »V upanju, da s tem prispevava kanček lepega v ta svet – svet obilja in revščine, svet belih in črnih, svet sreče in bolečine, svet materinske ljubezni in očetovskega poguma, svet težkih odločitev in življenjskih prelomnic,« sta zapisala. Odločitev za posvojitev je bila na tej poti morda še najlažja, pravita. 

Praznina. Skupaj sta si uredila lepo in uspešno življenje, uživala sta v družbi drug drugega in stvareh, ki sta jih skupaj počela. Pa vendar je Alenka na neki točki začutila, da jo uspehi v službi ne osrečujejo več. »Besede so premalo, da bi lahko opisala to notranjo praznino, lahko sem jo le močno občutila. Zaželela sem si otroškega smeha, objeti bitje, ki bi me klicalo mama,« opisuje. Igor je imel že dva odrasla otroka iz prvega zakona, zato si je moral vzeti nekaj dni za premislek. Na koncu pa je misel, kako se bo lepo spet vsako jutro nasmehniti ob otroških vragolijah, sprejel z odprtim srcem. Takrat se jima niti sanjalo ni, da bo pot do tega cilja ena najdaljših, najtežjih in najbolj ovinkastih v njunem življenju. 

Prekršila sva vsa tri pravila. Otročička po naravni poti nista mogla dobiti, in ko sta neuspešno poskušala postati starša še z medicinsko pomočjo, je usahnilo vsako upanje, da bi lahko dobila lastnega otroka. Tedaj se je Alenka odločila, da ima dovolj in da ne bo več izčrpavala svojega telesa. Začela sta se pogovarjati o posvojitvi. »Mislila sva si, da to ne more biti nekaj tako zapletenega – odločiš se, greš skozi neki postopek in prej ali slej je otročiček v družini. Nikakršnih ovir nisva videla. A so prišle zelo kmalu. Tudi to je eden od razlogov za knjigo – na ta način želiva pomagati še kakšnemu paru, da se pripravi na to, kaj vse ga lahko čaka, ko se odloči posvojiti otroka iz tujine,« razloži Igor. Veliko sta se pogovarjala in že na začetku postavila okvirna tri pravila v smislu, kaj zmoreta in katerim tveganjem bi se rada izognila. »Prvo pravilo je bilo, da bi bil otrok čim mlajši, torej manj kot leto star dojenček. Ocenila sva, da nimava znanja in potrpljenja vzgajati starejšega otroka, na katerega bi bil vpliv okolja že premočan. Drugo pravilo je bilo, da bo otrok zdrav. Morda zveni egoistično, a priznava, da nisva želela žrtvovati vse življenjske energije za preživetje bolnega, umsko ali telesno prizadetega otroka. Kot tretje pa si nisva znala predstavljati, da bi otroka vzela iz rok staršev. Želela sva si posvojiti siroto. Na koncu pa sva v imenu družinske sreče prekršila vsa tri,« se toplo nasmehne Igor.     

Razočaranja. Zelo hitro sta ugotovila, da je glede na njuno starost pot do posvojitve v Sloveniji predolga in preveč negotova. Ko sta pretehtala vse možnosti, sta se odločila, da bosta otroka posvojila v Afriki. Prva možnost se je prek Slovenke, ki je že pomagala našim parom, ponudila v Gani. Ko sta uredila potrebno dokumentacijo, sta dobila sporočilo, da ju čaka zdrav dojenček, deček. Dobila sta njegovo fotografijo in ga v trenutku sprejela za svojega. Nato pa se je zapletlo. Potrditve, da lahko posvojita, iz Gane kar ni in ni bilo, tedni so se razvlekli v mesece. Po pol leta pa ju je udarilo sporočilo, da je prišlo do spremembe in da otrok ni primeren za posvojitev, brez dodatnih obrazložitev. Takrat se jima je prvič sesul svet. Potem ko sta otročka že videla v svojem domu, sta ga tako rekoč izgubila. Njuna zveza v Gani je začela iskati druge možnosti in ju kmalu obvestila, da je našla drugega otroka. Razveselila ju je, da morajo urediti samo še nekaj malenkosti, potem pa bosta lahko prišla ponj. Tudi tokrat sta dobila fotografijo dojenčka, a se nista upala več zares čustveno navezati nanj. Poleg tega ga je v naročju držala njegova mama. Kar ju je spomnilo na tretje pravilo, da ne želita otroka vzeti iz maminega naročja. A želja po otroku je bila premočna. Na koncu sta izvedela, da ima otrokova mama AIDS in da prav gotovo želi rešitev za otroka, če bi sama umrla. Takrat si je premislil Igor, ki je dejal, da si nikakor ne bi znal predstavljati, da bi otroka vzel iz materinega naročja. »Ne bi zmogel pogleda na mater, ki se ji trga srce, ko tujcu predaja sina ali hčer. Predstavljal sem si, da bi me ta prizor preganjal vse življenje. A ob dejstvu, da so bili materi tega dečka šteti dnevi, sem začel razmišljati drugače. Če bi bil na njenem mestu, bi posvojitelje verjetno gledal kot na odrešitelje.« Toda tudi ta zgodba se je sesula kot hišica iz kart. Čeprav je bil dojenček v tistem trenutku zdrav, sta od strokovnjakov izvedela, da so testi za aids zanesljivi šele pri otrocih, starejših od enega leta. Vso noč nista spala, se pogovarjala, si skušala predstavljati, kakšno bi bilo njuno življenje, če bi se izkazalo, da ima deček aids, in se na koncu odločila, da ga ne bosta posvojila. »Ta odločitev je bila nekaj najbolj groznega, kar sem moral kdaj v življenju sprejeti. Pa vendar so bile odločitve slabo leto pozneje še veliko težje.«

Več v reviji Zarja Jana, 16.6.2020