V mojem svetu so stvari preproste: kadar naredim bedarijo, moram zanjo plačati. Pa če mi paše ali ne – nima smisla jamrati. Če ne plačam položnice, mi izklopijo elektriko, če ne poravnam prispevkov za espe, me davkarija zgrabi za goltanec. Če grem igrat košarko z mladimi bikci, naslednje jutro rabim dvigalko za avto in pločevinko WD-40, da se spravim iz postelje. Če pravočasno ne previjem ali nahranim otroka, bodo tista mala pljučka iztisnila iz sebe zadosti zraka, da mi posname kožo z glave. To je večni zakon akcije in reakcije, začinjen s ščepcem karme; to je moja usoda in jaz sem jo sprejel.
Tako je v mojem malem in nepomembnem svetu. Obstaja pa še drug svet – svet glasnih, vulgarnih, jako pomembnih in napihnjenih žabetin, ki zasedajo najodgovornejše položaje v državi, obenem pa še svoj živi dan niso slišale za pojem odgovornosti. Kaj šele da bi jo kdo prevzel na svoje sicer osupljivo gibko hrbtišče; v istem hipu bi se vso tisto njihovo skrbno sestavljeno vesolje hvalisanja, jadikovanja in izgovarjanja s prdajočim sikanjem skrčilo samo vase. Pa so gospodje in gospe, ki sprejemajo odločitve, naumili cel sistem izogibanja odgovornosti zanje; oblikovane so strokovne službe, najema se zunanje svetovalce, deli se delovne naloge, drobi nadzor, sklicuje se komisije in nato nanje še nove komisije ... Dokler ne dobimo fantastično razvejane, prostrane in predvsem nepregledne strukture, v kateri je nemogoče reči, kje se kdo konča in kje začne, in predvsem je nemogoče reči, kje točno je izšla kakšna škodljiva ideja in kdo jo je izvedel. Jasno je le, da ima nekdo korist, in to ne majhne – cui bono, bi rekel Cicero – to pa je tudi vse. Da bi kdo kdaj odgovarjal – dajte ga no srat, tega dne ne bomo dočakali, pa magari se kot Oto Pestner postavimo na tisto postajo in še nadaljnjih trideset let čakamo na vlak v smer dostojnosti in poštenja.
Tako vam je to, dragi moj narod. Država posiljena, glavni švalerji pa rosno nedolžni še pri šestdesetih. Smo imeli šverc orožja, smo imeli avtoceste, TEŠ 6, zlate palice v sefih zdravnikov, bančni krater, sedaj imamo maske – pa kaj. Če kaj resnično brezhibno deluje v tej državi, če je kje sistem, ki koristi tako levim kot desnim, je to megalomanski, a do zadnje podrobnosti premišljen sistem prelaganja, izogibanja in izničevanja odgovornosti; to vam je pravo remekdelo. Če kdo nastrada, je to kvečjemu neki izvrševalec ukazov tretjega ranga, ki se ga pač žrtvuje, da lahko biznis teče dalje. Zato ne terjajte, ne pričakujte edine stvari, ki vam je ne bodo nikoli dali. Ne terjajte, da prevzamejo odgovornost – zabrišite jim jo v obraze, zatlačite v goltance. Zdaj pa mi oprostite, grem plačevat položnice in prispevke za espe. Juhej.
Zarja Jana št. 19, 12. 5. 2020
