Ko je vlada ukinila omejitev potovanj med občinami, je na obisk prišel sin z družino. Naši mali punci sta narejeni za cartanje. Ob vsakem srečanju v naročje, roke okoli vratu, stiskanje … In sta pritekli tudi tokrat. Tako zelo sem ju bila vesela. Otroci brez dotikov, brez védenja, da jih imamo radi, da so naši, ne morejo živeti. Vsi najini vnuki so še relativno majhni. Celo najstarejši se kdaj še, tako mimogrede, malo stisne. Čisto malo. Zdaj še, saj ne bo dolgo, vem.
Večkrat v teh tednih izolacije sem pomislila, ali bo »nova normalnost« tudi to, da se bomo tudi z otroki gledali na dva metra!? Da bo naš najmlajši fant še kar naprej razlagal, da ne more do ponujenega piškota, ker babi stoji preblizu mizi!? Se je zgodilo.
Na začetku smo vsa navodila vzeli dobesedno. Počasi pa smo vendarle vklopili pamet, saj sta čas in obvladovanje virusa omilila strah in obudila upanje, da apokalipsa še ni čisto tukaj. In to ne glede na prizadevanja uradnih govorcev, ki so se zelo trudili, da bi nas prepričali o nasprotnem. V tej vlogi so bili, v želji, da bi Njemu ugodili, Kacin, Krek in Hojs nenadkriljivi.
Včeraj sem morala po nakupih. Nekaj sadik, sadje, mleko … V vrsti pred kmetijsko zadrugo nas je bilo kar nekaj. Ljudje na predpisani razdalji so pred vstopom v trgovino po žepih in torbicah iskali maske. Preden so si jih nadeli, so jih otresli in poravnali. Bile so pač že večkrat uporabljene. Tisti, ki so prišli iz trgovine, so si jih sneli in spravili v žep. Za prihodnjič. Nedopustno, nezaslišano, neodgovorno, zavržno bi rekla izvedenka in državna sekretarka dr. Tina Bregant.
Več v reviji Zarja Jana št. 19, 12. 5. 2020
