Te dni je k meni na vrt priracala zelo ljuba soseda, pri 95 letih najbrž že lahko rečem, da je starejša. Priracala pa zato, ker si je lani zlomila kolk, noge jo bolj slabo nesejo, pomaga si z berglami. En tak nasmejan sonček, ki veliko bere, tudi našo revijo, in ima prelep rožni vrt, vsi ga hodimo občudovat. »Zakaj se nič ne oglasite? Sem pač jaz prišla k vam,« je rekla med smehom.
Začela sem se opravičevati, da v teh norih časih več ne vem, kam smem in kam ne, kje sem dobrodošla in kdo se me bo bal, še posebej ker sem sicer iz okužene prestolnice. Tudi sama kar odskočim, če se mi kdo preveč približa. Ja, res je, lahko bi se ustavila pred njeno hiše, ko se peljem v trgovino, in ji vsaj pomahala. In vprašala, ali kaj potrebuje. Ampak že dolgo vem, da ima preskrbo urejeno.
Soseda je sedla daleč od mene, obraz si je pokrivala s kar preveč toplim šalom, sonce je namreč divje sijalo. »Saj bi si nadela masko, ampak so premajhne,« je rekla. Vem. Vsak v naši občini je dobil od Civilne zaščite po pet mask, kako lepa gesta, smo si rekli, potem pa ugotovili, da jih lahko nosijo samo otroci, ki tako ali tako ne smejo v trgovino, ali pa zelo suhi ljudje. Kakršnih je bolj malo. Hecev z maskami ni in ni konec, na državni in na lokalni ravni, sva komentirali. V trgovini se narežiš do solz, ko vidiš, kaj vse si ljudje natikajo čez nos in usta. Zadnjič je nekemu starejšemu možakarju papirnata brisača, z gumicami pritrjena na ušesa, sredi trgovine razpadla. Preklel je vse, od neba pa do pekla. Vsi smo ga gledali, kot da je poosebljena kuga. No, pa le lahko napravim nekaj dobrega, sem se nasmehnila in šla v predal iskat masko, kar precej sem jih sešila po modelu, ki je bil objavljen v Zarji Jani, in večino podarila. Takoj si jo je nadela. To je ta pravo, je rekla. In jo snela. Saj sva bili dovolj daleč druga od druge.
Ko jo že dolga leta opazujem vso nasmejano, z veliko zalogo vprašanj in modrih komentarjev, me minejo vsi predsodki o starosti. Ko je nazadnje padla in končala v bolnišnici, je bil zdravnik odločen, da sama ne more več živeti. Sin in hči sta na drugem koncu Slovenije, kaj bo sama v svoji hiši sredi vrta? Pa je hitro pokazala svojo močno voljo – ne gre v dom in pika.
Več v reviji Zarja Jana št. 16, 21. 4. 2020
