Če bi vprašali mojega moža, bi vam povedal, da sem rojena pesimistka. Slabe slutnje so mi pisane na kožo. Eno mojih najljubših stavčnih mašil je, »si videl, saj sem ti rekla …«, pa četudi nisem. Prirejeno po medvedku Puju, se bo že kaj takega zgodilo, da bo še slabše, kot že itak je. In medtem ko čakam, da se zgodi, tečnarim, najedam, teroriziram, ne morem spati in razmišljam, kaj lahko sploh še storim, da rešim svet zanesljive pogube. Tako je z mano po navadi. Ampak, če verjamete ali ne, v teh dneh ne. Spim, ne težim več, kot je nujno treba, ne rišem konca sveta, veselim se narcis okoli hiše, sonca …
Kuge, lakote, vojske reši nas, o Gospod … Vojske nisem doživela, lačna sem bila samo, ko sem morala stradati, ker prej predolgo nisem, kugi, imenovani covid-19, pa se nisem izmaknila. Tako kot nihče drug nanjo nisem bila pripravljena. Niti toliko časa mi ni dala, da bi lahko sestavila vse možne katastrofične scenarije. Tale covid-19 in vse, kar je z njim povezano, naravnost neverjetno dobro prenašam. Paničarim samo v mejah normale, razvoj dogodkov predvidevam znosno črno, vsemu, kar mi zaukažejo, se prilagodim. Šivam maske, mešam domača razkužila, pečem kruh iz doma nastavljenega kvasa.
Človek se čez noč prilagodi razmeram, o katerih se nam pred tedni ni niti sanjalo. A da letos ne bo več pouka v šoli? Ga pač ne bo! A da ne smem iz občine? O. K., pa ne grem. A da grem lahko le do najbližje trgovine? No, prav, pa tja. A samo med 8. in 10. zjutraj? A zato, da se bomo ja vsi starci naenkrat okužili? No, prav, pa takrat. A na sprehod samo še okoli hiše? Kakor zaukažete.
Se čudite zapisanemu? Glejte, saj se jaz tudi. Ni v moji naravi, da bi mi bilo vse zapovedano po duši. Vedno sem se zanašala na zdravo kmečko pamet. Toda zdaj si z njo kaj dosti ne morem pomagati. Navodila zvenijo, kot da je vsak sprehod že greh, bog ne daj prek občinske meje, na kolo ali pa na surf, če ste doma ob morju. »Če ne boste ubogali, bomo ukrep še zaostrili,« je rekel Kacin. Kazni bodo visoke.
Kot rečeno, vse me ne prepriča. A nekaj vem. Odloki so, kakršni so. In so v trenutnih razmerah nujni. Pri tem je zdrava pamet bolj v napoto kot v pomoč. Velja le eno pravilo. O umestnosti odlokov je treba čim manj razmišljati. In upati, da čimprej pride čas, ko se bodo do včeraj temeljne svoboščine in pravice vrnile v našo deželo. In zelo paziti, da se vladi ne bi zdelo fino kakšne omejitve ali nove pogruntavščine obdržati tudi dolgoročno. Ne dvomim, da je v velikih skušnjavah.
Nekaj podobnega velja tudi za mega protikoronske pakete. Tri milijarde evrov! »Šakom i kapom« bi rekli naši bivši bratje. A resnica je, da podobno počnejo tudi v drugih državah. Tisto, kar bi rada verjela, je, da naši vedo, kaj delajo in kako bomo vse skupaj poplačali, da vedo, komu dajejo, in da ne bo preveč tega denarja končalo v nepravih rokah. Iznajdljivost je slovenska odlika. In da ni preveč odločitev sprejetih zato, da bi si jih ljudje zapomnili vsaj do naslednjih volitev. In se »dobrotnikom« primerno oddolžili. Žal pri odgovoru na to vprašanje ne morem mimo pameti in spomina na minule čase.
A ne tuhtajte preveč. Ne presedite dneva. Da ne bo kot v eni od novodobnih šal. Po ukinitvi ukrepov ubogljivi državljan stopi na tehtnico in digitalno čudo zažgoli: »Eden po eden, prosim!«
