Koncept industrijskega kmetovanja, ki je bil postavljen po vzoru velikoserijske proizvodnje v industriji in temelji na množični uporabi agrokemičnih sredstev, doživlja polom za polomom. Nekoč simbola napredka, vreča kemičnih gnojil in škropilnica, polna pesticidov, sta danes le še propagandna artikla korporacij, ki tehnologijo vzdržujejo le zaradi sijajnih dobičkov, ki jih zagotavljajo tudi obilne državne subvencije. To, da se z denarjem davkoplačevalcev zastruplja narava in uničuje zdravje ljudi, je eden od največjih absurdov sodobnega sveta. Seveda se ogromni dobički agrokemičnih korporacij prelivajo tudi v koruptivne namene s ciljem doseganja ustrezne zakonske obravnave (zaščite) te svinjarije in v propagandne slogane, med katerimi je najbolj uporabljena laž, da bi brez agrokemičnih sredstev zavladala katastrofalna svetovna lakota. Gospodje so namreč pozabili, da je industrializacija kmetijstva političen projekt, ki je v 19. stoletju s podeželja zagotovil milijone dodatnih rok mestnega proletariata za potrebe industrijske revolucije. Po industrijski revoluciji se je svet obrnil v smer globalizacije, ta pa je porodila multinacionalke, strahotno koncentracijo globalnega kapitala, ki premore toliko moči, da se kot mačka z mišmi igra z nemočnimi vladami posameznih držav.
Korporativni šefi imajo politike kot lutke na vrvici
Danes pet največjih korporacij obvladuje tako agrokemična sredstva kot farmacijo, tako strupe kot zdravila za te strupe. Super kšeft, najprej prodaš strupe, potem pa zastrupljenim še zdravila. Strupi in zdravila so si nenavadno blizu, najbolj pa jih druži dejstvo, da ves denar leti v isto blagajno. Vendar so se tudi v korporacijah vse bolj zavedali krize, v katero so tonili, zato so kot rešitev ponudili gensko tehnologijo. Ta novokomponirana znanost je obetala fantastične dosežke, vsaj tako so zagotavljali njeni razglaševalci, ki pa so zasebno raje preštevali obetavne dobičke in strahotno moč ob manipulaciji z življenjem. Vse te mokre sanje pa so grobo prekinili rezultati HGP (Humane Genome Project), ki je bil končan aprila leta 2003. Rodila se je epigenetika, morda največja revolucija v biologiji zadnjega pol stoletja, in opravila z dogmo genskega determinizma, ki je temeljil na »genih, v katerih je zapisana naša usoda«. Rojstvo epigenetskega pogleda na življenje je prineslo smrt ambicijam po genetski manipulaciji, katere končna žrtev bi bil seveda človek sam. Clive Staples Lewis je v svoji knjigi Odprava človeka zapisal: »Če se uresničijo sanje nekaterih znanstvenih načrtovalcev, pomeni človekova osvojitev narave tako prevlado nekaj sto ljudi nad več milijardami ljudi. Gre za magovo kupčijo; odreci se duši in v zameno prejmi moč. Toda takoj ko se odrečemo svojim dušam, se pravi samim sebi, tako podeljena moč ne bo pripadala nam. V resnici bomo sužnji in lutke tistega, čemur smo dali svoje duše.« To je tudi sporočilo Goethejevega Fausta, hudič ti z veseljem podeli moč, vendar vedno pride dan, ko pride po plačilo. Besede Lewisa me vsakič, ko jih prebiram, pretresejo, kajti mož mi je prinesel spoznanje, da prerojena znanost, kakršno imam v mislih, niti mineralom in rastlinam ne bi storila tega, kar sedanja znanost grozi, da bo storila človeku. S pomembnim poudarkom, da ne govorim o svobodni akademski znanosti, ampak o kupljeni znanosti, o ekspertokratih, ki jim pomeni več šumenje denarja kot šumenje listja dreves. Ti primerki, ki so odkrili svojega Mamona, dokazujejo, da je prodana znanost najnevarnejši projekt sodobnega sveta. Če je ne bomo spravili pod nadzor, bodo gospodarji človeške vrste odpravili človeka. To se bo zgodilo, ko bo ljubezen do moči dokončno prerasla ljubezen do resnice.
Več v reviji Zarja Jana št. 11, 17. 3. 2020
