Poznam jo že dolgo. Nekoč je delala v tovarni, pa so jo spravili v stečaj, in odtlej je čistilka. Ni se pritoževala, saj se je zavedala, da ima le osnovno šolo in da fabrik, ki zaposlujejo nekvalificirano delavno silo, pač skoraj ni več. Ali pa so zelo daleč. Dokler je delala v ustanovah, ki so same najemale čistilke, je bila zadovoljna, vedela je, kaj od nje hočejo, in oni so vsaj približno vedeli, kaj človek v osmih urah zmore. Potem so se pojavili čistilni servisi, ki so tudi za državo menda cenejši (šparat je treba), in tako so pridne, a nemočne ženske predali v roke malih kapitalistkov, ki znajo izračunati, kako iz človeka iztisniti poslednjo kapljo energije. Kako, za vraga, pa bi sicer lahko bili cenejši? Ženske zdaj čistijo več površin za manjšo plačo, in nikar ne mislite, da pri tem uporabljajo kakšna sofisticirana čistilna sredstva in naprave. Ta, o kateri govorim, dela v zdravstvu, v popoldanski izmeni, kjer neredko ostanejo brez čistil in cunj, saj borno odmerjena sredstva porabijo dopoldanske čistilke. Dela je čedalje več, nadur plačajo le nekaj, večine pa ne, in ker čistilke zbolevajo zaradi preutrujenosti, njihovo delo naložijo drugim, ki so že tako ali tako preobremenjene. So vsi čistilni servisi takšni? Pa saj ne gre samo za čistilke, tudi gradbinci, šoferji, monterji, pristaniški delavci in lepo število drugih poklicev je prepuščenih posrednikom, ki jih silijo v razmerja, zaradi kakršnih smo že imeli revolucije. Bodo spet?

Nam preostane kaj drugega? Če zaposleni starši ne morejo preživljati svojih otrok, upokojenci ne vežejo konca s koncem (še posebej slovenske starejše ženske tolčejo revščino) in si espejevci ne morejo privoščiti bolniške, ker se jim sicer sesuje finančna varnost, ki je za večino itak nikakršna – in če tudi doktorji znanosti neredko s svojimi dohodki ne morejo dostojno živeti, potem je nekaj hudo narobe. 

Več v reviji Zarja Jana št. 2, 14. 1. 2020