»A bi letos nekoliko prej poskrbela za novoletna darila in ne šele zadnje popoldne, preden bodo zaprli trgovine,« je rohnel cenjeni soprog in odvijal neko reč, ki sva jo dobila od sorodnikov, ki živijo daleč in ne morejo trkati na vrata, ko je pravi čas za obdarovanje. To so torej naredili vnaprej, v nasprotju z nami, ki praviloma obdarujemo za nazaj. Kaj bomo torej storili? Jim poslali darilo po pošti ali pa se v najhujšem snežnem metežu odpravili k njim na obisk, sem nergala, sita preklemanskih daril. Ker moram za vse poskrbeti sama, cenjeni soprog prispeva le kakšne globokoumne nasvete, kaj bi si njegovi sorodniki morda želeli.
Od sorodnikov sva dobila steklenico vina in bombonjero, ki je bila očitno namenjena predvsem meni. Takoj sem pomislila, komu jo naj (sredi diete, ki bi mi pomagala stlačiti se v lansko svečano obleko) podarim, a je bila že zvečer oropana do zadnjega bombona. Najprej se je babica razkurila, ker seniorskega kluba niso okrasili po njenih zahtevah – in je potrebovala nekaj sladkega, potem pa je prišel še poštar in nam prinesel vabilo na poroko. Kar pomeni, da sem škatlo dokončno spraznila jaz.
Še en napad na družinski proračun, sem vzdihnila. Nečakinja se namreč moži in to je priložnost, da se spet enkrat po dolgem času vidimo, je pisalo. Drek, je rekla babica. »Nikoli ne bom prišparala za pot v Avstralijo, ko pa se v tej neznosni ogromni družini kar naprej nekaj dogaja. Če ne zapravljam za pogrebne vence, se pa ženijo in možijo, otrok pa od nikoder. Nobenih poročnih daril ne dobijo več od mene, kupujem še samo ropotuljice in odejice za voziček!«
Kljub nerganju je zlata babica šla na pohod, da poizve, kako je kaj z darili. Včasih so celo izrecno prepovedana, žal pa se nam vroča želja ni izpolnila. Obstajal je namreč poročni seznam, ta je že krožil po družini in ga predhodniki nikakor niso hoteli dati iz rok, ker je nanj že čakal prednostni seznam kandidatov. Menda je šlo celo za podkupovanje, je izvohala babica. Daj no, je rekel cenjeni soprog, ki se v makroekonomiji odlično znajde, pri drobnih rečeh pa je kot otrok. Nič daj, je zarohnela babica, ni vseeno, kdaj dobiš prekleti seznam: prvi bodo obkrožili likalnike in kavne mlinčke, zadnji pa bodo kupovali avtomobile in stanovanja! Cenjeni soprog seveda še zmeraj ni ničesar razumel. Kakšen poročni seznam? Kdo pa je nama kaj dal, ko sva se poročila? Imela sva tri žlice in ene vilice in s tem sva zdržala skoraj eno leto, do prvega kredita. Pa še nič nenavadnega ni bilo.
Ne vem, kako se je babici posrečilo, toda dobila je fotokopijo poročnega seznama. Na njem ni bilo nobenih likalnikov in mikserjev, ampak gradbeni material za vso hišo: potrebnih je dvajset ton cementa, mnogo palet opeke, malta, ploščice, masažna banja, okna (seveda vsa enaka), vrata … Jezus, zdaj pa razumem, je vzdihnil cenjeni soprog. Malta, opeka in podobne neslanosti so bile seveda že obkrožene.
»Nič se sekirat, mi vendar nimamo seznama in poroka bo že čez dva dni, kajne,« je rekla babica. Sestričnin mulec, ki ga je podkupila s hamburgerjem, seveda ne bo priznal, da je napravil kopijo. Mi torej ne vemo, da se zida hiša, in se ravnokar odpravljamo kupovat poročno darilo. Mlada gospodinjstva navsezadnje potrebujejo tudi mlinčke, likalnike, kozarce in pribor.
Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019
