Bedno življenje naših starcev je sramotna tema, ki družbi trenutno menda pokuri že več živcev kot karkoli drugega. Žal brez haska in tudi brez pravega upanja: oblast sploh ne pretirava z obljubami. Že vedo.

Ampak zadnjič se je zgodilo nekaj hudo nepričakovanega. V imenitni in skrajno verodostojni druščini samih eminentnih nemških osebnosti so na znameniti nemški polemični TV-večerni okrogli mizi govorili o isti temi: o usodi nemških starcev v nemških domovih za onemogle in doma. In izkazalo se je nekaj povsem neverjetnega: da ima imenitna in bogata Nemčija povsem enake probleme s starimi ljudmi kot Slovenija in da v nekaterih pogledih kljub vsemu Slovenija Nemčijo celo pozitivno prekaša. Zgodba je tako rekoč identična bodisi kar zadeva pomanjkanje denarja za oskrbo bodisi strahotne probleme z negovalnim osebjem in medicinskimi sestrami, ki jih ni mogoče nikjer več dobiti ne uvoziti. Pa o vsakršni preobremenjenosti potomcev z usodo in statusom svojih staršev in bližnjih sorodnikov. In tako naprej: že znano iz domačih logov. Tudi vzroki, ki se jih je naštevalo v zvezi s tem, so domačemu ušesu več kot znani.

Kar nekaj časa sem lovila sapo. To je namreč pomenilo, da stanje starcev, njihova nega in splošna (ne)skrb zanje, se pravi njihova tragedija, ni neki specifično slovenski izrodek, ampak realno stanje stvari ali vsaj trdno zakoreninjen trend in huda težava zelo verjetno tudi drugod po razvitem svetu. (Ali je naš tako imenovani razviti svet, takšen, kot se vidi danes, sploh še kakšna posebna vrednota, je zelo zanimivo in ne prav lahko vprašanje, ki se ga splača načeti kdaj drugič).

Iz tega dejstva je mogoče izsesati marsikaj skrajno neprijetnega in celo nekaj bogokletnega premišljanja. Tvegala bom. Nadaljujem torej z naslovom današnje rubrike, ki pove vse bistveno. K vprašanju: Ali živimo predolgo? Dolgo življenje je sicer že od nastanka sveta, se pravi človeštva, vsaj zdi se tako, največji ideal pretežne večine človeštva. Vsaj v razvitem svetu. Za to se trudimo, k temu stremimo. 

In ker si tako zelo želimo dolgega življenja, je k našim prizadevanjem in hrepenenjem pristopila svetovna medicina in si zavihala rokave. Ne seveda iz same ljube ljubezni do človeštva. Podaljševanje življenja se je pri priči izkazalo za zlato jamo velikanskih zaslužkov. In tako je kajpada vse jasno. Medicina nam je zlagoma močno podaljšala življenje in ga bo zagotovo poskušala še bolj. Mnogim od nas najbrž tudi na blago in nežno silo. To siljenje k življenju se potem odzrcali v popolni nebogljenosti na dolgi rok in pogosto neznosno dolgem umiranju. 

Mnogi tudi takšno spoznanje kupijo, ker jim čim bolj večno življenje od vsega daleč največ pomeni. Kakovost življenja prestarih starcev jih ne zanima. Ali vsaj tako mislijo, še preden se tudi njim to zgodi. Ampak pri tem ne gre samo zanje. Gre tudi za družbo nasploh, ki jo takšno stanje stvari že boleče maje in jo bo zdaj zdaj počasi povsem izravnotežilo.

Rada živim, a si sploh ne želim živeti predolgo, do popolne in neskončne nebogljenosti. Sploh ne. Ampak se bojim, da me ne bo nihče nič vprašal. Napitali me bodo, tako kot vse druge in seveda z najboljšimi željami, z vsemi mogočimi praški in vlakninami in tinkturami in mažami in obliži, ki jim ne bom kos, ker sama pač ne bom znala ločiti zrn od plev, tako da mi ne bo dano oditi na moj oblaček po normalni, neizrojeni poti. In kdo ve, koliko novega in kaj vse medtem še prihaja in bo prišlo: to je vendar mogočna zlata jama.

Dovolj o tem. In zdaj čisto drugam, k sanjam. Bil je četrtek zvečer pred skoraj štirinajstimi dnevi, ko se je med nacionalkinimi večernimi poročili zgodil pravi horror: okoljski minister je s poklapanim glasom in malone solznih oči precej na široko razložil katastrofalno novico: po nas je. Madžari so nam kot strela z jasnega sporočili, da od novega leta dalje, se pravi čez dobrih štirinajst dni, ne bodo več hoteli sprejemati slovenskega strupenega blata, ki nastaja ob razgrajanju odpadkov in so ga doslej skladiščili ter o katerem, roko na srce, nisem vedela skoraj nič. Sporočeno je bilo, da teh odpadkov danes ne sprejema nihče drug v Evropi več, če začnemo graditi lasten obrat, pa bo do odprtja trajalo najmanj dve leti. Medtem bo Slovenija očitno utonila v strupenem blatu.