Druženje z vnuki. Ena od naših ta malih se je vkopala pred stojnico. Jaz hočem … saj si mi obljubila ... še nikoli mi nisi … Ne, nočem slikanice, Elso hočem … In malo kasneje, še vedno tam: ne grem naprej … bom pa dediju rekla … mamici povedala … Umetnost prepričevanja in preusmerjanja pozornosti na koncu določi zmagovalko. Z otroki je pač tako, argumenta, da morda odrasli nimamo za vse, kar bi oni radi, ne dojamejo, ne razumejo. So pač samo otroci.
In na to zlato našo malo se spomnim, kadar na ekranu zagledam naše levičarje. Fantje – predvsem fantje – so obetali. Zdaj se pa čedalje pogosteje obnašajo kot nedorasla deca, ki hoče, zahteva, terja. Ker ni v vladi, ji o tem, od kod vzeti, ni treba razmišljati. Res je, Šarec bi moral vedeti, v kaj se spušča. A želel si je vladati. In zdaj se igrajo. Z nami in med seboj. Oboji imajo cilj ostati v sedlu. Četudi se kdaj zalomi, se že kaj najde, bodisi doma ali pa – še bolje – v Bruslju. Celo moji zlati vnuki dobro vedo, da za babico ne gre prehitro podirati mostov, ker vedno je nekje za vogalom nova stojnica. Ve tudi Levica. Brez zaveznikov v politiki ne gre.
Če kdo, bi svojim pobom to lahko razložila Violeta Tomič. Ona ve, da ni dovolj biti špicen kandidatka. Treba je kaj vedeti in predvsem imeti dovolj poslancev, ki te bodo brezpogojno podprli. Ne maram slovenske privoščljivosti na račun Hrvatov in Hrvaške, a boljše ilustracije dejstva, da več kot karkoli štejejo glasovi, ni. Na vprašanja, ki ji niso bila po duši, hrvaška komisarska kandidatka ni odgovarjala, kot profesorica za svojo angleščino v 7. razredu osnovne šole ne bi dobila niti dvojke. A njena stranka jo je podprla. In to je to. Velja za politike in stranke vseh sort. Povsod.
Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019
