Sedel sem na polici med pečinami in strmel predse. Modrosiva planjava se je kodrala z valovi, morje je šepetalo svojo misel in nekaj v meni jo je mislilo. Valovanje morja ob obali, prastari zvok, nespremenljiv že milijone let, prvi zvok, ki ga je zaslišalo življenje na tem planetu. Bučanje krvi v sencih. Nekaj v meni je prisluhnilo in stvari so z neslišnim treskom padle na svoje mesto, dih se je umiril, drobne mišice okoli trtice popustile – končno.

Vrhunec vsakega dopusta je zame samotno sedenje na obali. Toda letošnji dopust je bil drugačen od vseh prejšnjih. Prvič sem na morje peljal svojo družino, Danajo in najino hčerkico, desetmesečno iskro življenjske sile, ki brez prestanka hiti od enega čudesa k drugemu in se razrašča nad mojo smešno cono udobja. Na začetku sem bil povsem izgubljen; želel sem si počitnic, krvoločno sem terjal oddih, poležavanje na plaži, branje knjig, drnjohanje v senci, pač dopustniške reči, ki sem si jih bil zaslužil z odgovornim delom čez leto – tako sem verjel. Lahko si predstavljate, kako tečen in zlovoljen sem bil, ko se je izkazalo, da z mojimi načrti ne bo nič. Namesto lenarjenja je bilo na dnevnem redu vstajanje pred sončnim vzhodom, bezljanje po sprehodih, animacijske aktivnosti, previjanje z jedrskimi odpadki nabitih plenic, na plaži pa tekanje za drobno bibo in jalovo dopovedovanje, da vsaka smet in kamen še nista za v usta. Ubogi Danaji je bilo še dosti težje, dojenčica je sedaj pač še bolj navezana na mater in reva je komaj prihajala do sape. Prvi trije dnevi družinskega morja so tako minili v lomljenju pričakovanj, iskanju ritma in usklajevalnih praskah; tretji dan sem svoji urednici na Zarjo-Jano poslal obupano sporočilo: »Tukaj je fronta.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 24. 9. 2019