Piše: Bernarda Jeklin
Bil je predzadnji petek kmalu po četrti uri popoldne. Dolgo sem bila zatopljena v londonske BBC News. Tisto štalo v Veliki Britaniji si kar veliko ogledujem. Majčkeno me skrbi, da bo aktualna britanska norija obrnila Evropo na glavo dosti bolj, kot si tukajšnji flegmatiki dandanes predstavljajo. In tam je res vse narobe in nekako v krču in Britancem ni lahko pri srcu. Še dosti tesneje je seveda Ircem, ampak Irci, kdo ve zakaj, trenutno nikogar prav posebej ne zanimajo, čeprav bodo nedvomno središčna žrtev. Tudi Škotom ni lahko, oni dan je odstopila šefica škotske konservativne stranke. Gledala sem v živo njen odstop po televiziji in kot vsi drugi tudi jaz nisem verjela, da debelušna mala gospa s kratko, radikalno črno pričesko odhaja, ker ima doma majhnega otroka, in se strinjala s preostalimi, da se tudi ona te štale pač noče več iti.
Potem mi je neki trenutek pogled zaneslo k napovedniku prihodnjih tem na spodnjem robu zaslona: BBC World News. Tam ta hip kot eno od vročih tem, ki pravkar še prihajajo na spored, mamma mia, ali vidim prav, ščipam se, pa nič, napovedujejo: Trump's Statue erected in Melania's Home Country Slovenija. In to potem vsakih nekaj sekund, no, da, na minuto ali dve, še naprej napovedujejo med prihajajočimi glavnimi temami: prvi evropski kip Donalda Trumpa so postavili v Melanijini domovini Sloveniji. Še naprej se ščipam, pa ne pomaga. Zdaj zdaj si bom ogledala Trumpov spomenik v moji domovini, ki so ga očitno zgradili čisto potihoma, ne da bi mi to vsaj majčkeno omenili, in že tudi posneli za BBC. Se norčujejo? Ne, ne norčujejo se, BBC je najprestižnejša evropska TV hiša.
Zelo sem zmedena, priznam. Seveda opustim vsa druga opravila in kot prilimana obsedim pred zaslonom, kjer na spodnjem robu z dolgočasno vztrajnostjo kar naprej ponavljajo napoved. Slovenija je omenjena tolikokrat, kot kvečjemu v slovenski osamosvojitveni vojni pred tremi desetletji ali pa še to ne. Slovenija je tisti četrtek zvezda spodnjega roba BBC-jevega zaslona. Kaj takega. Ampak oddaje oziroma poročila od nikoder.
Ure tečejo, poročila na BBC se vrstijo. Slovenija je gledalcem po svetu že zelo domača beseda, ampak oddaje o Trumpovem spomeniku od nikoder.
Ko začnejo kazalci ure polzeti proti polnoči, obupam. Tudi nekaj bolna sem, počutim se ušivo in nočem več čakati. Če smo Trumpu res postavili spomenik, zakaj hudiča pri nas ni potem nihče doslej niti črhnil? Spomenika Trumpu ne postaviš čez noč. Za vsak primer vmes skrbno vključim Odmeve ob desetih zvečer: tudi tam nihče o tem ne reče nobene, čeprav je res, da Odmeve vodi Rosvita v res čedni novi svileni živordeči obleki, ki so ji bolj pri srcu druge teme. Bergant bi bil v takšnih okoliščinah boljša rešitev, ampak je, kar je.
Kot rečeno ob pol dvanajstih ali nekaj podobnega dokončno obupam, ugasnem škatlo in grem spat. Zbudim se s kurami, oddivjam v nabiralnik po časopise in imam kaj videti. Vso zadnjo stran Dela in vso zadnjo stran Dnevnika in vso zadnjo rubriko Mladine v petek polnijo dolgi članki in velika fotografija Trumpovega spomenika, o katerem seveda ta čas že zdavnaj vsi vse vedo in o tem ne kaže več izgubljati besed.
Še preden lahko storim karkoli drugega, sedem na prvi dosegljivi sedež, si pogledam Trumpa made in Slovenia še enkrat in se razjočem. Od smeha. Od smeha se nisem razjokala že strašansko dolgo in se Tomažu Schleglu, glavnemu avtorju iz desk zbite umetnine, ki je dejansko kar kompliciran večnamenski izdelek, za ta nenavadni, a dragoceni čustveni izbruh iz srca zahvaljujem. Potem si posebej temeljito še enkrat ogledam Mladinin Mladinamit, kjer je celotna scenografija sestavljena, kot je treba: leseni, kar velikanski, pomeni več kot osemmetrski, Trump z nepopisnim nabojem duhovitosti se obrača čez Savo tja dol proti jugovzhodu k svoji tudi leseni Melaniji, izklesani iz lesenega štora ali iz podaljšanega lesenega štora, ker prav velika dejansko ni, grda pa kot smrtni greh. Je pa dejstvo, da je ideja Melanijinega kipa rojena v Združenih državah, od koder je doma avtor zamisli, in so Slovenci pri Melaniji dodali le par delovnih rok. In se pri Melaniji Američani nimajo kaj usajati. Nič seveda ne rečem za Trumpa. Mogoče bo še štala. Ampak se splača. Vsaj iz današnje perspektive je videti tako. Čisto sveža, kot pravkar spečena žemljica nova ameriška veleposlanica v času, ko to pišem, tudi še ni rekla nobene. Morda tudi ne bo, kaj pa jaz vem, kam se bo štorija peljala. Morda nadaljevanja štorije tudi ne bo. In bo tole pisanje objavljeno daleč post festum. Ampak to je tragika vseh rubrik in ne le moje in ne morem pomagati.
Le zakaj nisem včeraj zvečer počakala? Magari do petih zjutraj. Kura nora zmešana, kaj letaš v posteljo ob zgodovinskih trenutkih, ko je treba sedeti pred televizorjem in čakati, dokler se pač čaka! Že zelo dolgo nisem bila tako besna nase. In zdaj najbrž ne bom nikoli izvedela, kako so to naše čudo opisali Angleži.
Več v reviji Zarja Jana št. 37, 10. 9. 2019
