Piše: Vasja Jager
Berem, da bodo z naslednjim šolskim letom v srednjih šolah uvedli nov predmet, državljansko vzgojo. Namen se mi sploh ne zdi slab, čudežev pa pri tem ne gre pričakovati. Je že v redu, da se mladi ljudje seznanijo z načini, na katere sploh deluje – včasih pa se tudi sesuva – naša demokracija; naj jim povedo, za kaj naj bi se plačevali davki, kaj naj bi počel ljudski cvetober v državnem zboru in da je kralj Instagrama resnična oseba po imenu Borut Pahor. Recimo, da se vse to še nekako da razložiti povprečnemu srednješolcu. Nikakor pa se zgolj z državljansko vzgojo človeku ne da privzgojiti tiste vzvišene in te dni toliko zlorabljane drže, ki se ji reče domoljubje.
Domoljubje namreč ni nekaj, česar bi se dalo priučiti. Kajti kot pove že beseda sama, gre za ljubezen do doma, ta pa je intimen odnos med posameznikom in okoljem, v katerem živi. Dom je veliko več kot zgolj kos zemlje, opredeljen z nekim imenom in začrtan z žico. Dom ni državni aparat z bolj ali manj nesimpatičnimi politiki na vrhu, ni gospodarstvo in trg dela, klobčič abstraktnih zakonov ter ni skupni imenovalec preprostih simbolov. Temveč je prostor, v katerem se človek počuti varno in sprejeto in znotraj katerega se lahko razvija. Kjer lahko sprejema in je sprejet, spoštuje in je spoštovan, kjer mu lahko uspe, lahko pa tudi spodleti, pa se mu zato ne bo zgodilo nič usodnega. Obenem pa je dom prostor, za katerega sprejemamo najvišjo odgovornost. Prelahko je imeti rad državo Slovenijo, ker je pokrajina pač osupljivo lepa, ker ljudje govorimo isto govorico in ker vsi, ki živimo tukaj, živimo dokaj udobno in privilegirano v primerjavi z velikim delom preostanka sveta. Preveč otročje se je razglašati za domoljuba in braniti te privilegije pred tistimi, ki jih niso deležni. Ne, spoštovanje domovine se izkazuje s spoštovanjem pravil in institucij – kadar slednje zatajijo, pa z aktivnim državljanstvom.
Več v reviji Zarja Jana št. 37, 10. 9. 2019
