Hotela je pač boljše življenje zase in za svojega otroka. Dokler ni mož dobil svojega potomca, je še nekako šlo, potem je začel fantka zmerjati in tepsti, enako je doživljala njegova mama, le za svojo hčer je zmogel precej nežnosti. Pri uničevanju zakona so dejavno pomagali njegovi sorodniki, ki so računali na dediščino. Iz kalvarije se je izmotala s pomočjo Belega obroča. Z otrokoma se je odselila, toda fant, takrat že najstnik, je bil neobvladljiv, ni hotel sodelovati v šoli, upiral se je mami, le do sestrice je bil še zmeraj prijazen in zaščitniški. Šolo je potem končal v prevzgojnem zavodu, in ko je že vse kazalo, da se bo morda vrnil v staro druščino sebi podobnih, se je pojavil angel v podobi novega očima. Ta mu je znal pokazati naklonjenost, a postaviti meje in mu hkrati pokazati pot v svetlo prihodnost. Povedali so mi, da dela in da pod skrbnim očimovim nadzorom ves zaslužek vlaga v dodatno izobraževanje. Zadnjič se mi je nasmehnil izza volana ogromnega tovornjaka.
Neki drugi fant, malo mlajši od njega, za zdaj nima te sreče. Velja za osebnostno motenega, nesramnega in agresivnega, kriči na vsakogar, tudi na ravnatelja, maltretira mlajšega brata, pa tudi starše, ki ga odkrito ne marajo. Pred časom bi moral v vzgojni zavod, a so starši mencali, ni šel, zdaj ni več šoloobvezen, potika se naokoli s svojo druščino, včasih ga po nekaj dni ni domov, čeprav je še mladoleten. Ko pride, ker je lačen in umazan, ga ni nihče vesel. Komaj čakajo, da spet gre. Kdo in kako lahko popravi že zdavnaj zavožene reči?
Počitnice so tu, juhuhu. Otroci, starši in stari starši jih bomo preživeli, kot nam omogočajo telesna in finančna kondicija ter dobra volja, medtem ko se bodo poslanci še nekaj časa lasali o tem, kako uresničiti ustavno odločbo o financiranju zasebnih šol. Po mnenju vlade in šolskega ministra je stoodstotno financiranje osnovnega programa dovolj, imamo namreč dobro javno šolstvo, dostopno vsakomur, če pa hočejo starši ideološko ali kako drugače usmerjeno izobraževanje, naj ga dodatno plačajo. Ker se zasebne šole financirajo tudi z donacijami in prispevki staršev, lahko svojim učencem ponujajo veliko več, predvsem pa lahko z boljšimi dohodki privabijo najboljše učitelje in kader, ki ga javne šole nimajo ali pa ga imajo premalo. Nobena skrivnost ni, da petičnejši starši (pa čeprav niso verni) pošiljajo svoje otroke z vzgojnimi ali duševnimi posebnostmi v katoliške šole, ker imajo tam zanje veliko več časa, potrpljenja in strokovne obravnave.
Več v reviji Zarja št. 26, 24. 6. 2019.
