Še nikoli prej nisem tako živo začutila, da sem na očitno napačnem kraju, na kar naju je opozarjalo kar precej parov malce jeznih, malce zvedavih oči. V naju so zrle iz izložb, kjer so posedala in poplesavala skoraj gola dekleta. Zašla sva v predel s prostitutkami in prostituti, ki očitno ne deluje le ponoči, temveč tudi podnevi. Na izložbah so bile izpisane telefonske številke, da bi se lahko klienti obeh spolov najavili, povsod, ampak zares povsod pa so bili nalepljeni plakati z opozorilom, da se ponuja samo varen seks. Kar sem razumela nekako takole – varen za prodajalce in varen za odjemalce. Le kdo bi si še danes upal seksati z neznano osebo brez zaščite, četudi ji na čelu ne piše, da se preživlja s seksualnimi storitvami?
Zato me vsekakor hudo begajo pričevanja dveh Švedinj, ki sta ustanovitelja Wikileaksa Juliana Assangea obtožili, da ju je pred devetimi leti, tam nekje okrog 10. avgusta, v Stockholmu posilil. Mar je pravičnik, ki je z objavo dokumentov o ameriških vojnih zločinih v Iraku in Afganistanu in še kje (kolateralna škoda so bili mnogi politiki po svetu, tudi naši) postal večni begunec, sposoben storiti kaj takega? No, zakaj pa ne? Marsikdo, ki mu nad glavo skorajda lebdi svetniški sij, se je že izkazal za ostudno svinjo. Prejšnji torek so na nacionalki predvajali prvi del dokumentarnega filma o redovnicah, ki so bile spolne sužnje zelo spoštovanim in čaščenim duhovnikom. Sužnje v pravem pomenu besede. Ob njihovi pripovedi je šlo marsikateremu gledalcu na bruhanje. Če torej lahko počnejo svinjarije duhovniki, zaščitniki človeških duš, zakaj bi bili izvzeti posvetni pravičniki, kot je Assange?
In sem se zakopala v poročila o posilstvih tega nenavadnega človeka, ki je že pred devetimi leti izjavil, da se bo predal Ameriki, če izpustijo iz zapora in oprostijo obtožb vojaka, ki mu je posredoval strogo zaupno dokumentacijo. Vojak je medtem postal vojakinja, Assange pa je ponudbo ponovil kmalu po tistem, torej pred kratkim, ko so ga Angleži znova zaprli. Zakaj bi tip, ki očitno ima nekakšna moralna načela in je bil pred devetimi leti star osemintrideset let, privlačnega videza in simpatičnega obnašanja, moral do seksa s posilstvi, ko pa se je okrog njega drenjalo kar precej ustrežljivih dam? Razen če seveda ni psihopat. Ampak zgodbe, ki so prihajale iz Švedske, med feministkami niso požele prav veliko zanimanja, saj so zares butaste. Malce so si nasprotujoče, a ne preveč. Kakorkoli že, Julian za začetek ni nobene od obeh, ki ga obtožujeta, počakal v temi, ju zgrabil za vrat in posilil. Nasprotna, prva od obeh dam mu je ponudila svoje stanovanje, češ da je ne bo v Stockholmu, kamor ga je povabila tamkajšnja demokratska stranka, ona pa je bila med organizatorji obiska slavnega žvižgača. Le zakaj mu ni politična stranka najela sobe v hotelu? Očitno tudi tam varčujejo. Ampak potem se je dama pojavila v svojem stanovanju, še preden se je Assange izselil, in, no – zadeva se je končala v postelji. Po njenih pričevanjih ni hotel kondoma, ko ga je nejevoljen potem le nataknil, je kondom (ni poročil, kateri od obeh ga je prispeval, očitno pa ni bil preveč kakovosten) počil. Stanodajalka ga je potem predstavila svoji prijateljici, ki ga je tudi odpeljala domov, zgodba se je ponovila, le s to razliko, da je pri prvem dejanju kondom bil, pri drugem pa ne, ker jih je menda zmanjkalo. Na Švedskem pa je tako – četudi je seks sporazumen, pa gospod (nesporazumno) noče ali nima kondoma, to velja za posilstvo. Ne vem, kaj piše o tem, kdo je dolžan priskrbeti zaščito. Sumim, da tiste dame v Antwerpnu kar same obdarijo svoje stranke z vrhunskimi kondomi, ki so kakopak vračunani v ceno. Pričakovati bi bilo, da samozavestne dame, ki računajo na to, da bi se lahko obisk gospoda, ki ga srečajo prvič v življenju, sprevrgel v seks, tudi poskrbijo za ogromno škatlo kondomov v nočni omarici. Da jih ne bi po naključju zmanjkalo.
Več v reviji Zarja št. 22, 28. 5. 2019.
