Doslej je bilo izvedenih ogromno znanstvenih raziskav, več kot 34.000, ki dokazujejo izjemen pomen hormona D3 za naše zdravje. Zato je kljub obilju dokazov čudno, da velik del populacije in mnogo zdravnikov ne posveča dovolj pozornosti problemom, ki se pojavljajo ob njegovem pomanjkanju. Kdo od vas je preveril titer hormona D3 v svoji krvi? Ali vam je to kdaj predlagal zdravnik? Vendar sum na pomanjkanje D3 lahko vzbudita že slabo počutje in utrujenost. To pa sta tako in tako običajna simptoma za marsikaj, kar gre lahko narobe v našem telesu. In če že govorim o simptomih, eden prvih znakov pomanjkanja D3 je povečano znojenje glave.
Hormon D3, ta čudežna snov, deluje praktično na vsako celico našega telesa preko celičnih receptorjev in vpliva na delovanje kar 3000 genov. Nič čudnega, da spisek posledic pomanjkanja D3 obsega fiziološke funkcije tako rekoč vseh organskih sistemov telesa in njihovega metabolizma: rast in razvoj (diferenciacija) celic, stanje srca, ožilja in krvnega tlaka, kosti in sklepov, delovanje mišic, žleze slinavke, prebavil in imunskega sistema, metabolizem ogljikovih hidratov in maščob, pa tudi kognitivno zdravje, vid in sluh, kakovost spanja in procese staranja. Tako obširen popis delovanja D3 nam zapoveduje, da se odločimo za občasno testiranje ravni D3 v krvi. V zahodnem svetu namreč kar okrog 90 odstotkov ljudi ne dosega priporočenega standarda optimalne koncentracije D3 v krvni plazmi. Da ne omenjam nosečnic, ki morajo prehraniti še nerojenega otroka. Razloga sta predvsem dva, pomanjkanje izpostavljenosti sončnim žarkom in primanjkljaj D3 v prehrani. Posebej podvrženi prenizkim koncentracijam so ljudje, ki živijo v severnih zemljepisnih širinah, osebe s temnejšim tenom kože (kožni pigment tudi do desetkrat zniža količino nastalega D3 ob enaki količini sončenja v primerjavi z »mlečnokožci«), po petdesetem letu se močno zniža sposobnost sinteze D3, na raven D3 vpliva še previsoka telesna teža (ker je D3 lipofilen, ga maščobno tkivo vpije kot goba), prav tako prebavne patologije, ki znižujejo absorpcijo maščob, s tem pa tudi D3. Največ pomanjkanja D3 pa povzroča sodobni način življenja in dela, ki prisiljuje človeka, da večino dneva preživi v zaprtih prostorih ob umetni osvetlitvi. Svoje naredi tudi nenehno reproduciran strah pred kožnim rakom, da ne omenjam zloglasnega melanoma.
Sonce, vir zdravja
Da je sonce vir zdravja, so vedeli že naši predniki. Takrat jih je pestila predvsem lomljivost kosti odraslih (osteomalacija) in rahitis pri otrocih. Vzrok je bil skupen, nizka raven kalcija in fosforja v krvi.
Raziskovalci ugotavljajo, da je sedanja količina uradno priporočenega dnevnega vnosa na osebo 20 mikrogramov/dan oziroma 800 i. e. po definiciji EU odločno prenizka. Predlagajo vsaj petkratno povečanje, torej 100 mikrogramov/dan oziroma 4000 i. e. Raziskava dveh kanadskih univerz, objavljena leta 2014, pa v podporo optimalnemu zdravju predlaga celo desetkratno zvišanje brez zabeleženih stranskih učinkov. Pri nas raziskav stanja med odraslo populacijo ni opravil nihče, so pa bile opravljene raziskave med predšolskimi otroki in mladostniki. Rezultati so porazni, saj predšolski otroci prejmejo le 21 odstotkov v EU priporočenega dnevnega vnosa, mladostniki pa 60 odstotkov. Ni mi jasno, zakaj starši v strahu držijo svoje malčke v senci, zastrte pred blagodejnimi učinki sonca.
Farmacevtski pripravki, ki naj bi zagotovili zadostne količine D3, niso vedno primerna rešitev, ker vsebujejo snov D2, ki se veže na nekatere proteine in zato ne učinkuje na organizem v zadostni meri. Zmota tiči v dejstvu, da hormon D3 (holekalciferol) ni enak hormonu D2 (ergokalciferol). Hormon D2 namreč ne nastaja v našem telesu kot odgovor na sončevo sevanje, temveč ga je v zgodnjih 20tih letih sintetizirala in patentirala farmacevtska industrija na način, da je glive kvasovke obsevala z UV-žarki.
Klasični nasvet nutricionistov ponuja dodatno rešitev v prehrani in predlaga večji delež ribjega olja, sira, jajčnih rumenjakov in pivskega kvasa. Tudi količine D2, dodane v mleko, nimajo merljivih posledic, saj bi ga za primeren učinek morali popiti neznanske količine. Sicer pa raziskave potrjujejo, da usmerjena prehrana ne prinaša rešitve. Ostane nam torej samo sonce.
Toda od novembra pa do konca februarja v naših krajih sončno sevanje ne premore jakosti, primerne za biosintezo D3 v kožnem tkivu. Rešil bi nas le vzpon v visokogorje nad 4000 m nadmorske višine, kamor pa noga slehernika le redko stopi. In tudi v preostalem delu leta ne zadostuje, če se zgolj sprehodite po osončeni pokrajini ter ob tem izpostavite soncu le roke, noge in obraz. Za odmerjen čas mora biti izpostavljene vsaj 40 odstotkov kožne površine, in to ob času najvišjega sonca, ko so UV-žarki B najmočnejši, kajti le ta del spektra sončne svetlobe sproža sintezo D3. Najbrž boste takoj ugovarjali, oho, saj ravno to oglašujejo kot najbolj tvegano za nastanek kancerogenih sprememb na koži in zapovedujejo uporabo zaščitnih sredstev.
Več v reviji Zarja št. 18, 30. 4. 2019.
