Zmeraj me je vznemirjalo, kdo pravzaprav krade lupine, trgovke ali kupci, potem sem enkrat videla lupine, ki so jih prodajali v posebnih vrečkah. In sem se pritožila – hočem vse, kar sodi k čebuli. Trgovka je skomignila z rameni, tako so jim pač naročili. Posel je posel. Ampak danes, ko sem šarila okrog polic z zelenjavo, vrečk z olupki ni bilo, čebula pa je bila vseeno gola. Sodobni trendi v prehrani, tudi velikonočni, so jasni – jajca iz proste reje, karkoli že to je, in naravne barve, vse drugo je strupeno. Zato najprej nastrada čebula, ki ima lupino z močnim barvilom.
Ko poslušam in berem očitke, kdo je bil kdaj kje in s kom v nekdanjem režimu in kako je bilo vse grozno in zanič, pod stalnim pritiskom in kontrolo, mi pride na misel velika noč. Tudi najbolj zagrizeni komunisti, ki seveda niso barvali jajc in pekli potice, so imeli v okolju koga, ki jim je vse to prinesel. Iz zanesljivih virov vem, da so vse tisto tudi pojedli oziroma so z veseljem hodili na obisk k sorodnikom in prijateljem na velikonočni zajtrk. Velika noč je bila praznovanje pomladi, veselo brstenje, ki je tičalo v nas, pa če smo bili verni ali ne. Ko so zacvetele trobentice in zvončki, je bilo nujno počistiti dom in prebeliti stene, saj je vendar pomlad, ko se vse rojeva in postavlja na novo. Ko je treba staro prekriti in privabiti svežino. Bolj praktični sodobniki so pojasnjevali, da so v kmečkih hišah z apnenim beležem odganjali insekte. In obvezno je bilo treba kupiti kakšno novo obleko ali čevlje, nergači so godrnjali, da je otrokom vsako pomlad itak vse premajhno in da to nima z vero nič opraviti, ker je nuja. Najbolj zagrizeni antikristi so sicer barvali pirhe za prvi maj, ampak večina jih je kar za veliko noč, ker je bil to nepopisen praznik za otroke, ki svojih umetnin potem niso pustili olupiti in pojesti. Partijski sekretar v podjetju mojega očeta je na velikonočni ponedeljek, ki takrat seveda ni bil dela prost, rezal šunko in lupil jajca na tedniku Komunist, s katerim je obložil mizo. Stric, ravnatelj neke šole, je prišel v ponedeljek v službo z zelenimi nohti in rdeče modrimi progami do komolcev, ker je otrokom precej nerodno pomagal barvati jajca. Pa je še zmeraj živ.
Več v reviji Zarja št. 16, 16. 4. 2019.
