Najbrž smo si predstavljali, da bo do spominskega parka z muzejem vodila dobro označena pot, pa smo se motili – niti prebivalci Gonarsa, ki smo jih spotoma spraševali za smer, niso vedeli, kaj pravzaprav iščemo. Neka starejša ženska nam je potem precej zlovoljno pojasnila, naj gremo na pokopališče. Le zakaj smo bili presenečeni, da od taborišča ni ostalo nič, saj je znano, da so Italijani svoje predvojne in medvojne zločine skrbno pometli pod preprogo? Brava gente oziroma dobri ljudje, kot se radi imenujejo, so razdejali taborišče v Gonarsu takoj po kapitulaciji Italije in iz gradbenega materiala sezidali vrtec, temelje pa zravnali z zemljo in posejali travo. Šele leta 1973 so na vztrajno sitnarjenje Jugoslavije postavili na pokopališču spomenik in nekaj plošč z imeni žrtev, na zunanjem zidu pokopališča pa so tudi informativne table v nekaj jezikih.
Seveda pa so brava gente, ki po vojni niso doživeli trpkega razčiščevanja s fašizmom tako kot Nemci z nacizmom, popolnoma drugačni, ko gre za njihove nacionalne bolečine, ki postanejo še posebej hude v kriznih časih in pred volitvami. V Bazovici sta dva spomenika – slovenski na kraju, kjer so leta 1930 ustrelili štiri tigrovce, prve upornike proti fašizmu v Evropi, in kjer se vsako leto odvijajo ganljive spominske slovesnosti. Nedaleč proč je bazoviška fojba, ki so jo začeli kmalu po vojni obiskovati ezuli, sorodniki žrtev pa tudi nacionalisti s sprotnimi političnimi interesi, gre za spomenik s spominskim parkom, fojba pa tisto ni. Fojbe so kraška brezna, v Bazovici pa je bil pri roki rudniški jašek, ki so ga opustili, ko niso našli premoga. Vanj so najprej metali smeti, v jašku naj bi končalo tudi precej Nemcev s konji vred, v obračunavanju po vojni pa tudi žrtve, obsojene na hitrih vojaških sodiščih. Vsebine jaška niso nikoli raziskali, saj ga je država nepredušno zaprla. Mešana slovensko-italijanska komisija zgodovinarjev je po dvajsetih letih raziskovanja napisala poročilo in v Italiji so ga takoj spravili v predal. Po teh podatkih je v fojbah (vseh) nekaj sto italijanskih žrtev, skupaj je bilo usmrčenih ali pa so umrli v taboriščih zaradi vojnih zločinov kakšnih 3000 obsojencev. Otrok v fojbah ni, kot je pred kratkim klatil notranji minister Salvini na slovesnosti, kjer je nekaj znanih »modrosti« povedal tudi predsednik evropskega parlamenta Tajani, za katere se je moral potem opravičevati. V resnici pa bi moral zaradi njih odstopiti. Mimogrede, v Italiji je od leta 2004 »dan žrtev fojb in eskodusa« državni praznik, mi pa smo bolj ali manj glasno razglašeni za genocidni narod. Olje na ogenj prilivajo tudi naši desničarji, ki krivijo za žrtve v fojbah komuniste in njihove naslednike, današnje levičarje – karkoli že to je.
Več v reviji Zarja št. 14, 2. 4. 2019.
