Tako rekoč vse, za kar je treba od sebe dati kaj več kot za elektriko in hrano. Denarja je, kolikor ga je. Najin najnujnejši projekt je prenova dela pročelja hiše. Nujno, neodložljivo. Kdaj, kdo, za koliko. Finančni limit zahteva resen razmislek. Ko si v pokoju, je vedno več vsega, česar ne moreš kar potegniti iz rokava. Saj se trapasto sliši, a celo v tako majhnih »poslovnih okoljih«, kot je gospodinjstvo, je treba delati po pameti in prioritetah.
A hudič ima vedno mlade. Po 20 letih so začeli crkavati gospodinjski aparati. Pomivalni, pralni, sušilni, pečica, mikrovalovka … Zamenjava enega, crkne naslednji. O. K., kak blazen projekt to ravno ni, sploh ko ugotoviš, da je denar manjši problem kot prilagoditev na ta nova čuda digitalne tehnologije. Moj stari stroj je imel gumb za vklop in izklop, še tri za programe in to je bilo to. Ti novi pa … A naj se vrnem k domačim projektom. Tole pročelje je nujno, pravijo mojstri. Bo že res. Kašljajoči stroji, predpotopni vrtalniki, komaj delujoči mikserji bodo že počakali. Tudi brez vsega tega se da. In dileme ni. Pročelje bo najprej. Tako veleva gospodinjska logika. A so tudi druge. Te so razlog za to pisanje.
Tisti, ki v teh dneh spremljate medije, recimo nacionalno televizijo, veste, da ima ta država samo dva problema. Prvi je meso za kebab, drugi pa maketa za drugi tir. O. K., oboje morajo pristojni uradniki razčistiti. Nisem pa prepričana, da se mora z obojim dan za dnem, na vsaki pasji procesiji ukvarjati kar državni vrh! Halo, je to res nekaj, s čimer nacionalna televizija večer za večerom začenja svoja osrednja poročila? Prav s tem? Ne morda s kadrovanji, kjer kot vedno po volitvah, zmagovalci prav zdaj radirajo vse prejšnje in nastavljajo svoje? Tudi zato, da potem nikoli nihče za nič ne odgovarja, ker, saj veste, mi smo šele od včeraj. In tako nihče ni kriv za izginule bančne milijarde, razprodaje vsega, kar je bilo vrednega, TEŠ, kjer bodo menda v kratkem začeli kuriti smeti, nihče ni kriv za to, da ne vemo, koliko bo stal drugi tir, kaj bo s karavanškim predorom, ne vemo, kdaj bomo spet za nekaj deset milijonov kupili novo neuporabno orožje, ne vemo, kaj bo z našimi kurami zdaj, ko bodo Perutnino zapolnili z ukrajinskimi … če reform javnega sektorja, pokojninskega, davčnega in še kakšnega sistema niti ne omenjam. Ker jih očitno tako in tako ne bomo dočakali.
Več v reviji Zarja št. 10, 5. 3. 2019.
