Samostan mu je zagotavljal sorazmerno lagodno življenje, le ljubljena Cvita je bila zanj nedosegljiva. Zadevo so rešili tako, da se je poročila z nekim grdavšem in se preselila v bližino samostana, občasna srečanja z duhovnikom torej niso bila problem. Saj vsi tako delajo, se je avtor Sima Matavulj posmehoval v literarnem delu, ki je izšlo leta 1892, in mu zaradi bogokletnosti niso sneli kože. Nasprotno, postal je klasika. Ljudje so od zmeraj vedeli, da so tudi duhovniki krvavi pod kožo, odpuščali so jim farovške gospodinje, ki so včasih s pomočjo svetega duha dobile otroke, ponekod so jim spregledali celo nenavadno naklonjenost do otrok. Saj otroci vse pozabijo, se je govorilo med duhovniki, in tako so najbrž razmišljali tudi bogaboječi starši, ki so opazili, da se dete po verouku čudno obnaša in da po žepih skriva sladkarije, za katere pri hiši ni denarja.
Naivneži so pričakovali, da se bo medijsko zelo oblegano srečanje škofov v Vatikanu, kjer so obravnavali spolne zlorabe, vsaj načelno dotaknilo celibata. Seveda je jasno, da mastodontske organizacije, kot je Cerkev, ne moreš spremeniti v nekaj letih, toda že dovoljenje, da duhovniki smejo potešiti svojo slo zunaj cerkvenih zidov, v sentimentalnih zvezah ali celo v legalnih ali nelegalnih bordelih, bi bil dober začetek. In seveda priznati, da je spolnost najbolj prvobitna energija, ki je ni mogoče zatreti, lahko pa jo kanaliziraš v čim manj »nevarno« obliko. Kot so recimo otroci, po možnosti revni in iz brezbrižnih družin. Ali pa recimo francoske nune, ki so kljub protestom in pritožbam služile duhovščini za bordel. Ratzingerju je uspelo omenjeni ženski red razpustiti šele, ko je postal papež. Je odstopil, ko je ugotovil, da v kloaki pedofilskih duhovnikov, ki sprejemajo smernice o zaščiti otrok, in gejevskih cerkvenih dostojanstvenikov, ki žolčno zatirajo druge geje med seboj, ne more nič narediti?
Ko smo gledali morje sivolasih gospodov, ki so pametovali o spolnih zlorabah v vesoljni Cerkvi, je seveda marsikoga prešinila misel, koliko med njimi je samih počelo packarije ali ščitilo koga, ki jih je. Tudi papež ni nedolžen, saj je, ko je bil kardinal, branil čilskega škofa, obtoženega (in tudi obsojenega) pedofilije. In kaj so modri možje sklenili? Sprejeli so smernice, iz katerih bo nastal priročnik za ukrepe, če se zgodi. In izve. Spodbujalo se bo prijavljanje grešnih duhovnikov posvetni oblasti, obsojenim bo lahko papež odvzel status duhovnika brez cerkvenega sodišča. Pajade. Takšne smernice so v Vatikanu rodili že leta 2001, jih objavili leta 2003 in jih posodobili leta 2010, tako kot so se v valovih pojavljale afere, a se večini grešnih duhovnikov ni zgodilo nič, razen da so morali v kakšno manj bogato faro ali v misijon.
Več v Zarji št. 10, 5. 3. 2019.
