Nekdo je začel s ključi živčno udarjati po polici. Nakar se je le prikaza ženska v zamazani beli halji in me v zadregi vprašala, kaj bi rada. A baba kolje, se je zgrozil nekdo z menoj. »Če znamo voziti letala, bomo pa menda tudi kakšen zrezek odrezale. Ali pa kakšnemu prašiču spustile kri,« sem rekla. Mesarka se je ljubeznivo nasmehnila. Kaj bi si torej želela? Vratovino, sem pojasnila in pokazala s prstom na kos, ki mi je bil všeč. To je avstrijsko meso, je rekla in se namrščila. Imamo pa tudi slovensko vratovino, pa še cenejša je, se je sladko smehljala in pokazala kos presušenega, črnikastega mesa. Kot da ga je odrezala s kakšnega slovenskega dinozavra, ko je že umiral. Ne, ne, bom raje kar avstrijskega, saj menda ni z njim nič narobe, kajne? V bistvu ne, je rekla obotavljivo in zagodrnjala nekaj o tem, kako je treba podpirati domače pridelovalce. V tem primeru bom vsekakor ignorirala plemenito slovensko poreklo dotičnega prašiča v prid bolj svežega mesa, sem zagodrnjala in pribila, da je glavno, da meso ni iz Poljske. Vrsta pred mesnico je navdušeno pritrdila. Samo da ni iz Poljske.
S tistim kar lepim kosom mesa sem pritavala domov, precej nejevoljna, ker je cenjeni soprog spet povabil nekaj znancev na večerjo, o čemer je obvestil vse – razen mene. Šele kakšno dve uri pred prihodom lačnega krdela mi je sporočil, da pridejo. Super, sem rekla, kdaj sem pa jaz vabljena? Ja kaj, je pač pozabil, saj imam vendar kaj v zamrzovalniku, saj ni treba nič komplicirati. »Malo suhega kruha preliješ s slano vodo in zabeliš z ocvirki, to so včasih fantje jedli pri vojakih,« se je posmehovala babica, cenjeni soprog pa je pribil, da so zato tudi tako strašno sovražili vojsko.
Šla sem torej kupit tisti kos mesa, zrezala sem ga na kose, potresla s kumino in česnom ter dala dušit. Kar precej ga je bilo, saj so vsi, ki so nameravali priti na večerjo, na nekakšnih ketodietah. Se pravi veliko mastnega mesa, nekaj zelenjave in to je to. Seveda sem pripravila tudi nekaj krompirja, za babico in cenjenega soproga, ki nista na nikakršni dieti, vsekakor pa ne zame, ki sem kar naprej na dieti. Zase sem naredila velikansko skledo solate. In še nekaj dušene cvetače.
Več v reviji Zarja št. 8, 19. 2. 2019.
