Kako do beljakovin. Če razmišljate predvsem o tem, kako do esencialnih beljakovin, ki jih telo potrebuje za obnovo in razvoj, potem meso sploh ni nujno. Vse potrebne esencialne beljakovine najdemo tudi v drugih živilih (npr. soji, kvinoji, mandljih ...). Če pa pravilno skombiniramo živila, ki imajo ene esencialne aminokisline, z živili, ki jih lahko dopolnijo, ponovno dobimo seštevek, ki ima vse potrebno. Po domače povedano – ko zmešate riž in fižol, riž in lečo ali riž in čičerko, zaužijete vse potrebne aminokisline, ki bi jih našli tudi v zrezku. Tudi več semen v prehrani je odličen vir beljakovin.
Zakaj perutnina? Ko smo se pred enim letom tudi pri nas ukvarjali z vprašanjem, ali imeti pernate prijatelje na vrtu, smo njihovo vlogo videli večplastno. Indijske race tekačice so se že v preteklosti izkazale kot brihtne in neusmiljene iskalke polžev. Razen solate in jagod, po katerih posežejo šele, ko se dodobra najejo »polžjih zrezkov«, drugega na vrtu ni bilo treba varovati pred njimi. Race tekačice so genialni »izum narave«, kako polže (ki vam ne bi teknili) preobraziti v zelo okusna jajca (celo okusnejša od kokošjih). Edini pogoj za takšne račke je vsaj malo vode, v kateri se lahko namakajo, in malo koruze, s katero predvsem poplaknejo polža, ki se jim zatakne v grlu.
Če bi želeli imeti »brezplačno kosilnico« na dveh nogah, je prava izbira gos. Gosi se prehranjujejo le z rastlinami. Največji del njihove prehrane je trava, za črvičke, polže in drugo pa se sploh ne menijo. Z njihovo pomočjo lahko pokosimo težje dostopne brežine in čudovito pognojimo travnike. Pri goskah na sprednja vrata pride trava, ven pa že leti zeleno gnojilo. V nasprotju s kokošjimi iztrebki so gosji veliko redkejši, nimajo neprijetnega vonja in ne zažgejo trave. Gosi tudi ne razkopavajo tal, zato so primernejše za zelenice, za katere želite, da ostanejo zelene. Količina jajc na leto ni velika – odvisno od pasme lahko računate na okrog 40 jajc, ki jih izležejo praviloma od spomladi do poletja. Ker so gosja jajca skoraj dvakrat večja od kokošjih, je pridelava beljakovin primerljiva z 80 kokošjimi jajci. Če pomislite, da razen večje posode z vodo, v katero lahko potopijo glavo in si umijejo kljun, ne potrebujejo skoraj ničesar, je to odlična izmenjava.
Ker gosi (odvisno od izbrane vrste) utegnejo doseči tudi do 12 kilogramov, jih že od prvega leta naprej ni nujno varovati pred ujedami, ki v zadnjem času pobirajo vse več perutnine. Gosi so tudi odlični čuvaji. Do domačih so prijazne, tujce pa nadrejo celo huje od psov. Za meso in zelo kakovostno maščobo gredo praviloma gosaki (ker jih je težko imeti več v jati), preostale gosi in njihov izbrani gosak pa bodo lahko živeli in obdelovali zelenice od 15 pa celo do 40 let! Pri goseh je edina težava, da znajo biti glasne. Med seboj nenehno klepetajo in se oglašajo. Če vas to ne moti, so čudoviti pernati prijatelji na vrtu.
Če se odločite za kokoši, je dobro vedeti, da so vsejedci – uživajo v zelenjavi (najbolj jim teknejo solata in regrat), navdušeno pa se lotevajo tudi črvičkov, strun, hroščkov in vsega drugega, kar najdejo v tleh. Če jih dvakrat na leto pustimo, da razkopljejo tla pod sadnimi drevesi, prekinejo razvojni ciklus škodljivcev in tako zavarujejo naša drevesa pred številnimi nadlogami. Z njihovo pomočjo smo uspeli očistiti tudi grede, kjer so kraljevali strune in škodljivci, ki napadajo kapusnice. »Vodeni obisk« (pokrili smo grede, ki se jih naj ne bi lotile) na vrtu je bil kuram v veselje, nam pa v veliko korist. Je že res, da potegnejo iz tal tudi veliko deževnikov, vendar se ti hitro namnožijo, če je na voljo dovolj hranil.
Lani smo jim pustili, da razkopljejo in pognojijo površine, ki so dolga leta bile neobdelane. Tako so nam pripravile teren za nove grede, na katere se bo to leto razširil vrt. Kot vidite, že brez jajc in mesa je izmenjava storitev v obojestransko korist.
Katere pasme kokoši izbrati? Ko sem se začela zanimati o kokošjem svetu, nisem vedela, da obstaja več pasem kokoši kot psov. In tudi po značilnostih se med seboj razlikujejo, tako kot se razlikujejo doge in čivave, zlati prinašalci ali terierji. Vedeti morate, kaj želite. Če bi jih radi božali, če ne želite, da vam razkopljejo travno rušo, če bi jih celo radi naučili, kje se smejo podelati in kje ne, izberite svilene kure. To so pravi domači hišni ljubljenčki, ki jih lahko umestite tudi na male vrtove. Na dotik so bolj podobne angora zajčkom kot kuram. So crkljive in prijazne. Jajca so sicer manjša, vendar zelo okusna.
Če je vaš osrednji motiv donos jajc, je najbolje v podatkih o pasmah prebrati, kaj katera obeta. Vendar pozor – s produkcijo jajc je podobno kot s podatki o tem, koliko goriva troši avto. Testni pogoji so eno, realno življenje pa nekaj povsem drugega. Vse hibridne pasme, ki so danes v »uporabi«, so prilagojene razmeram v masovni reji. To pomeni, da zneseho okrog 300 jajc le pod pogojem, da jim boste zagotavljali visoko beljakovinske krmne mešanice z vsemi dodatki vred. Če jih boste imeli v zaprtem kokošnjaku in bodo le občasno šle na sprehod, se mogoče približate tej številki. Če pa takšne kokoši pustite, da se brigajo zase in si iščejo hrano v naravi, bo njihova nesnost takoj upadla in bo verjetno celo slabša kot pri domačih pasmah. (Štajerke denimo znesejo med 130 in 160 jajc na leto.) Če želite kokoši gojiti v naravnih razmerah in če želite, da večji del potrebnih hranil poiščejo same v naravi, potrebujete »izvorno kodo« kur in ne sodobnih hibridnih križancev.
Kakovost je pomembnejša od količine. Ko se pogovarjam z ljudmi, ki gojijo kokoši, je večina prišla do spoznanja, da večina »modernih« pasem še hoditi ne zna. Brskanje po tleh pa je že izginilo iz njihovega genskega spomina. Zato so v celoti odvisne od hrane, vode in zdravil, za katere poskrbi človek. Osebno ne vidim prav velikega izboljšanja v kakovosti jajc, če bodo kure pri meni uživale enako hrano, kot jo zdaj dobivajo na farmah. Zato smo se že odločili, da iščemo takšne živali, ki bodo največ svoje hrane sposobne poiskati same. Mi pa bomo poskrbeli le za ekološka žita in priboljške.
Verjamem, da je takšno jajce nekaj povsem drugega kot jajce, ki ga sforsiramo z močnimi krmnimi mešanicami. In prav za to gre. Če boste imeli kakovostna jajca, bo to najbolj ekonomičen in najbolj zdrav vir beljakovin, s katerim močno zmanjšamo potrebo po uživanju mesa.
Teorija in praksa. Ko smo naštudirali vse, kar danes ponujata literatura in internet, smo se odločili za pasmo amrock. Najbolj nas je pritegnil podatek, da te kokoši prenesejo tudi hud mraz, do –15 oC, kar pomeni, da ni treba skrbeti za zimsko ogrevanje kokošnjaka. Tako smo se odpravili h krasnemu rejcu, ki goji izbrano pasmo. Kokoši so res zelo lepe (kar ni prevladujoča lastnost kokoši), velike ..., vendar očitno neizkušene. Gojene so bile za razstave in ne za kmečko življenje. Ko smo jih pripeljali, so se po travi le sprehajale in čakale, kdaj bomo postregli zajtrk, kosilo in večerjo. Šele ko so se nam izlegle štajerke, so jim te pokazale, kako se je treba lotiti dela. Že piščančki štajerk so kopali po tleh tako, da je kar frčalo. Do konca sezone so se tudi naše gosposke kure marsičesa naučile. Zanimivo je le, da se še niso naučile spanja na prečki, kar so denimo štajerke imele »naštudirano« že drugi teden.
Podobne zgodbe poslušam tudi od drugih. Posebej tisti, ki se odpravijo po poceni, odslužene kokoši iz masovne reje, ugotavljajo, da te potrebujejo celo nekaj mesecev, da se navadijo na sonce, zemljo, travo ... Na začetku le prestrašeno čepijo v kokošnjaku, potem v gruči posedajo ob hranilnici ... in šele potem, ko dojamejo, da niso več v »kurjem koncentracijskem taborišču«, začnejo migati.
Skupni sklep mnogih takšnih zgodb urbanih rejcev je, da je najpomembneje kokoši dobiti nekje na vasi, kjer živijo v zares naravnih razmerah. Poznam tudi takšne, ki so jih pretihotapili iz Bosne ali pripeljali iz madžarskih vasi in imajo res trpežne, nerazvajene in samostojne živali.
Več v reviji Zarja št. 8, 19. 2. 2019.
