Moj dedek (rojen 1893) je bil odličen tesar in je v stari Jugi zmeraj trepetal, kdo bo zmagal na občinskih volitvah. Če so dobili volitve »ta črni«, ni smel obnavljati občinskih lesenih mostov, ker je bil bolj liberalen in torej ni bil naš. Raje so dopustili, da so se mostovi podirali, kot pa da bi dali delo revnemu kmetu z devetimi otroki, pa čeprav je vsa družina hodila v cerkev. Vsekakor pa ni bila dovolj ubogljiva in goreča.
V dveh zaporednih Sobotnih prilogah Dela je Spomenka Hribar lepo razložila, kako smo se pod vplivom škofa Mahniča Slovenci začeli ostro deliti na naše in vaše (za kar so jo desničarji kakopak polili s precejšnjo količino gnojnice), kar je v prelomnih zgodovinskih trenutkih pripeljalo do tragedije. 45 let socializma, ki je strogo ločeval Cerkev od države, vsekakor ni bilo dovolj, da bi razmejitev opravili v svojih glavah, kot pač to velja za sodobne demokracije. Da smo torej najprej državljani z vsemi pravicami in dolžnostmi, verniki pa smo po svoji izbiri. Država nam zapove, do kod seže naša svoboda, in se tega moramo držati, če nočemo v izgnanstvo ali v zapor, od moči lastne vere pa je odvisno, koliko bomo spoštovali verske zapovedi. Seveda pa si Cerkev močno želi, da bi svoje zapovedi vsilila vsem, najprej s »senzibilizacijo družbe«, kot se temu strokovno reče, potem ko se s somišljeniki dokoplje do oblasti, pa še z zakoni. Po osamosvojitvi se je začelo najprej z (neuspelim) veroukom v šolah, ki je bil sicer zakamufliran v pouk o verstvih, nadaljevalo (tudi) s spornim vračanjem cerkvenega premoženja, rehabilitacijo medvojnih izdajalcev, vtikanjem v družinski zakonik …, pa do molitev pred ginekološko kliniko, ki je ena najodurnejših Cerkvenih zlorab. Če že državi ne more vsiliti prepovedi splava, h kateremu se zatekajo tudi vernice, bo pač grešnicam vsaj priredila pekel tu in zdaj.
Vidite, zaradi tega financiranje zasebnih šol, pa »čeprav gre le za štiri katoliške in par tisoč evrov«, kot pravijo nekateri razkačeni duhovniki in desničarji (od katerih sploh niso vsi verni in so bili nekateri nekoč celo partijski sekretarji), nikakor ni hec. Ustavna obtožba Šarca, češ da v treh mesecih predsedovanja vladi še ni uresničil odločbe ustavnega sodišča iz leta 2014 o financiranju zasebnih šol, je v parlamentu padla, vedelo se je, da bo tako, ampak vihar je le bil. Za povrh sta se pojavili zmedena peticija staršev o naši nemogoči šoli, v kateri učenci ne uživajo, pa tudi ocene da bi bilo treba ukiniti, in misel znane esdeesovke, zakaj otrokom vsiljujejo brezzvezno bralno značko. Razgradnja javnega zdravstva (za zdaj) še ni uspela, čeprav se zasebni koncesionarji po novem smejo boriti za dobiček, je zdaj na vrsti še razdejanje javne šole? Ko bodo v zasebnih šolah lahko nudili učiteljem in učencem veliko boljši standard, ki ga bo v veliki meri krila država?
Naj bo nekaj jasno – imamo dobro šolo, znanje naših učencev v mednarodnih primerjavah kotira visoko, kar nekaj tujih diplomatov in gospodarstvenikov je vpisalo svoje otroke v slovensko šolo (in ne v mednarodno), skratka, nikakor nismo poden, iz katerega nas lahko izvleče le poduhovljeno zasebno šolstvo. Je pa v šoli veliko nepotrebnega balasta, ki včasih zaposluje kar vso družino, saj mu učenci neredko niso kos. In zato naši šolarji ne hodijo radi v šolo, vsaj večina ne, pa čeprav so odličnjaki. Kako bomo to rešili? Na ministrstvu pravijo, da bomo, ampak postopoma, brez ostrih in naglih rezov, ki se v preteklosti niso obnesli. Upajmo, da bo v prihodnjih razpravah sodelovalo veliko tako ali drugače poučenih in prizadetih, ne pa da predsednik sklicuje posvet o financiranju zasebnih šol, dijaki in študentje protestirajo, ker niso vabljeni, mladi levičarji pa imajo sočasno svoj posvet o isti temi.
Več v Zarji št. 7, 12. 2. 2019.
