Obvezno je treba hlastati za nekakšnim skupnim imenovalcem, ki bo spravil pred zaslon oboje: tiste bolj umetniško ali tehtno resne in narodnjake. Podobno je iskanju skupnega imenovalca med levimi in desnimi gledalci, še radikalneje: kako boš ustvaril nekaj, kar bodo z zmernim zadovoljstvom konzumirali oboji, partizani in domobranci. Tu, v teh zadrtih logih, se sčasoma vse radikalizira okoli teh dveh skrajnosti in bog se nas usmili. Bog se usmili predvsem institucij, ki se morajo truditi s povezovanjem vseh izpeljank slovenske blaznosti, kajti v resnici na terenu, veste, ni tako do konca hudo, kot si umišljajo TV-šefi. Razen pri poklicnih politikih. Teh pa za silvestrovo za vsak primer rajši ne spustijo blizu.
Potem se je rodil božji sin, se pravi Blaž Švab s svojimi Modrijani, in mojstrsko ustvaril okoliščine, kjer je pod skupni imenovalec uspel nekako zbasati oboje. In ko se je to zgodilo, se je zgodila Amerika, ki se je nikomur, niti TV-šefom, ne ljubi odkrivati na novo, in imamo po tistem za velike fešte kot osrednjo zabavo že nekaj časa praviloma nekakšne razširjene priredbe Noči Modrijanov. Ker predpostavljam, da vas je večina, ki je obsedela doma, spremljala prav prvi program nacionalke, obogaten s kar nekaj novimi domislicami iz teh in podobnih logov, in sami veste in razumete vse, kar zdaj tu nakladam, so nadaljnja umovanja o letošnjem silvestrskem središčnem programu nacionalke odveč. Poleg tega so scumprali prvo uradno programsko sodelovanje resnih urednikov in novinarjev najresnejših možnih političnih TV-oddaj ter zabavnjakov in je igriva Rosvita med akcijo fasala v vrat in obraz takšno količino moke, da se je v hipu spremenila v pekarko oziroma pekuljo (nezaslišano je, da slovenščina za poklic peka sploh nima ženske inačice, čemur je treba pri priči narediti konec) – upam, da je s tem vse bistveno povedano.
Res upam, kajti dosti več o tem in o nadaljevanju tega tudi nimam povedati. Pred televizor sem sedla resda z velikanskim dobrim namenom pogledati zbrano in analitično vso letošnjo silvestrsko ponudbo na prvem, a kaj ko je meso šibko. Kaj ne bi bilo; nočem pripovedovati, katero rojstno obletnico bom praznovala letos, in mi o šibkem mesu res ni treba posebej razlagati. Zgodilo se je pač, da sem v trenutku nenadne slabosti preklopila na silvestrski drugi program in vame sta kot dve bleščeči zvezdi po imenih Robert De Niro in Liza Mioelli usodno butnili glavni zvezdi alternativnega filma New York, New York z njegovo noro glasbo. In sem rekla prvemu programu: Samo pet minut, lepo prosim! Čez pet minut sem zašepetala: Samo še deset minut, prisežem, in potem se vrnem!
Ko je bilo New Yorka konec, je bilo do polnoči le še za dober vdih časa, in brž sem zdrvela s psom na svež zrak na novoletno lulanje. Slakonje dvajset minut pozneje sem se sicer lotila z dobrim namenom, ampak, pssst, Slakonja ni imel v resnici z novim letom nič opraviti. Predvajali so le njegov sicer od sile zabaven večer ob desetletnici ljubljanskega Siti teatra, in to je bilo to. Silno sem se razveselila kančka njegove znamenite imitacije Trumpa, ki se sicer žal ni končala tako, kot si je bil Slakonja zamislil in želel, in še za ščepec Putina, ki je bil, znano, planetarni uspeh. Zelo všečna je bila Polona Vetrih, ki je na odru menda prvič v življenju odplesala pohujšljivo in nespodobno repanje, ter še veliko drugih.
Več v Zarji št. 2, 8. 1. 2018.
