Prvič sem opazila »obsedenost« z makom nekega davnega poletja v Belgiji, ki je posejana z grobišči iz prve svetovne vojne. In seveda tudi s spomeniki iz morije, ki se je končala novembra pred stotimi leti. K spomenikom so prihajali predvsem starejši ljudje z majhnimi venci iz papirnatega ali plastičnega maka. Po parkih je cvetel rdeč mak, pa čeprav ni bil čas zanj, a so ga očitno vrtnarji s križanjem pripravili do tega, da je trpežnejši. V vsaki galeriji je bilo mogoče opaziti slike z makom, bil je na spominkih, na šalih, povsod … Da ne govorimo o cvetličarnah, kjer so ga imeli v vseh velikostih in materialih. Ga ljudje kupujejo? Seveda, mi je rekla cvetličarka. Zdaj že prihajajo pravnuki, ki imajo na teh poljih katerega od svojih prednikov.
Pravo rdeče morje pa je bilo mogoče videti avgusta 2014, ko so Britanci v spomin na stoto obletnico začetka prve vojne v suhi jarek okrog londonskega Towra posadili kar 888.246 keramičnih makov, vsak cvet je bil za enega vojaka iz Velike Britanije in Commonwealtha, ki so padli v prvi svetovni vojni. Med njimi je bil tudi kanadski zdravnik in pesnik John McCrae.
Na flandrijskih poljih … Aprila 1915 se je v bližini belgijskega Ipra utaborila prva kanadska artilerijska brigada, z njo je bil tudi major John McCrae, zelo izobražen in priljubljen vojaški zdravnik in pesnik, star je bil 43 let. 2. maja je krogla do smrti zadela njegovega prijatelja, 22-letnega Kanadčana, poročnika Alexisa Helmerja. Pokopali so ga v bližini tabora, obred je opravil pretreseni John McCrae, ker je imel brigadni kaplan obveznosti nekje drugje. Preživeli trdijo, da je John naslednji dan sedel na stopnici bolniškega avtomobila, opazoval sveži grob svojega prijatelja, okrog katerega je cvetel mak, in pisal svojo slavno pesem In Flanders Fields, Na poljih Flandrije, ki govori o vojakih, ki so daleč od doma padli za domovino. Edino cvetje, ki jih je pospremilo v onostranstvo in je raslo na njihovih grobovih, je bil mak. Pesem je postala slavna že med vojno, istega leta decembra je bila objavljena v angleškem Punchu, in mak je postal simbol nesmiselne vojne, ki med drugim priča o krhkosti življenja. Le redko kateri cvet se osuje tako hitro in ob najmanjši sapici.
John McCrae je umrl v Franciji leta 1918 za posledicami pljučnice. Ker je bil februar, vojaki priljubljenemu zdravniku in tovarišu na grob niso mogli položiti svežega maka, zato so ga improvizirali iz vsega mogočega, kar je imelo rdečo in zeleno barvo. So pa že pred koncem vojne ženske za frontno črto začele izdelovati iz blaga in papirja makove cvetove ter jih prodajati, izkupiček je šel za vojne invalide, in to se navsezadnje dogaja še danes. Keramični cvetovi okrog Towra so bili po 25 funtov, dobiček se je razdelil med veteranske organizacije ter upravljavce grobišč in spomenikov.
Pesem In Flanders Fields je postala eno najmočnejših protivojnih orožij, kar jih poznamo. Recitirali so jo med pogajanji in na vseh mogočih protivojnih slovesnostih. Najstarejši veteran prve svetovne vojne, ki jo je deklamiral s solzami v očeh, je imel 105 let.
Bo mak preživel klimatske spremembe? Ob stoti obletnici konca prve svetovne vojne smo znova videli morje maka in poslušali zaklinjanja svetovnih voditeljev, kako »nikoli več vojne«, in zelo veliko lepih besed o strpnosti, solidarnosti in pomoči beguncem, pri tem pa milijoni ljudi umirajo zaradi vojne in lakote, ampak seveda daleč od Evrope, Severne Amerike in Avstralije. Gre za območja, kamor razviti svet z veseljem prodaja orožje in izvaža razprtije, kot da niso del planeta.
Več v reviji Zarja št. 48, 27. 11. 2018.
