Takšen slog ustrahovanja ob lokalnih volitvah v Mariboru ni nov: pred šestimi leti, tik pred 5. mariborsko vstajo, so se v volilnem štabu vstajniškega župana domislili predvolilnega obračuna s tedanjim županom in aktualno oblastjo. Na most čez Dravo so obesili lutke z obrazi nekaterih tedanjih mestnih svetnikov. Novo ni niti to, da so z namenom ustrahovanja Lidiji Divjak Mirnik prerezali avtomobilske pnevmatike. Pred dobrima dvema letoma so na enak način obračunali z mariborskim ravnateljem osnovne šole. Pnevmatike so mu prerezali zato, ker je na »svojo« šolo sprejel begunske otroke.  

Državljani so bili ob tem ogorčeni. Ogorčenje pa je zgolj obviselo v zraku. Tistim, ki so se tako spravili na sočloveka, se ni zgodilo nič. Ravnatelj je dejanje prijavil policiji. Nekaj časa so ga varovali. A tu se je vse končalo. Ker naročnika in storilcev nihče ni zares iskal, jih tudi nihče ni mogel najti. In ostali so nekaznovani.

Kaj je sistem s tem sporočil ljudem? Da državljani smejo drug drugemu početi velike grdobije. Ravnatelju namreč niso »samo« prerezali gum in ga ustrahovali, temveč so ga skrajno žaljivo izpostavili – mesto so prelepili s plakati z njegovo fotografijo, z njegovim imenom in priimkom ter na veliko pripisali – pedofil.  Nič nenavadnega torej, da so že takoj zatem meščani rezali gume someščanom tudi po drugih slovenskih mestih. In zdaj spet županski kandidatki v Mariboru.

Več v Zarji št. 42, 16. 10. 2018.