Starejši pač imajo svoje vrtičke, ki jih čedalje težje obdelujejo, in takle robotek vsekakor pride prav. A ne? Cena? Uh, kar visoka, sploh za povprečno slovensko pokojnino.
Najlepši dogodek zadnjega festivalskega dne me je vsekakor čakal zunaj, v kavarni na pločniku, kjer je skupinica kakšnih dvanajstih penzionistov srkala kavico – in pela tako ubrano, da je vsakomur, ki je šel mimo, zastal korak. Jasno je bilo, da so člani pevskega zbora, da se redno srečujejo, vadijo in da nepopisno uživajo. Le kdo ima priložnost, da v prestolnici prepeva pred parlamentom? Oni so si ob vsesplošnem odobravanju to pravico vzeli. Če je kaj smisel življenja v poznejših letih, je to to, sem si rekla. Da počneš, kar te veseli, pa čeprav morda komaj shajaš s svojo pokojnino.
Kdaj pravzaprav človek ugotovi, da je star in popredalčkan v tretje življenjsko obdobje? Ko se začnejo bolezni? To te lahko zadene že v zgodnji mladosti. Ko opazuješ babice, ki še pri devetih križih kuhajo za vso družino, pisatelja, ki je pri 105 letih izdal knjigo, metuzaleme, ki tečejo maraton, po drugi strani pa niti ne tako stare upokojence, ki visijo cele dneve za šankom ali pa so na tekočem z vsemi turškimi in latinskoameriškimi nadaljevankami, moraš priznati, da je kriterij precej zamegljen. Vsekakor pa ni vezan na leta (uradna meja med vitalnim delom življenja in starostjo je 65 let). Nekateri zelo priletni ljudje nikoli ne rečejo, da so že v poznih letih, ampak to opredelitev prelagajo v prihodnost – ko ne bomo mogli več poskrbeti zase, no, takrat bodo pa zares stari.
Več v Zarji št. 41, 9. 10. 2018.
