Prejšnji teden sta mi dvome dokončno razbila Junker, ki je izjavil, da lahko o malih rečeh, kamor očitno sodi tudi čas, države odločajo same, in na petkovi tiskovni konferenci komisarka Violeta Bulc, ki je na točo vprašanj, kako bomo v Evropi vendar koordinirali čas, če bo vsak lahko uveljavljal svoje, odgovorila, da se bo pač treba dogovoriti. No, nekaj časa je še. Za zdaj je torej jasno, da bodo prihodnje leto eni premaknili čas enkrat (zadnjo nedeljo v marcu), drugi pa zadnjo nedeljo v oktobru, oboji vsekakor zadnjič. S premikanjem ure se torej ne bomo več ukvarjali. Zdaj gre za to, kateri čas nam je ljubši.
Poletni ali zimski? Kot da bi obstajali dve kategoriji časa! Imamo le enega, pravega, tistega, ki se ravna po soncu – ko je nebesno telo, od katerega je odvisno življenje na zemlji, v zenitu, je poldne in ure se potem štejejo naprej in nazaj. Tako imenovani poletni čas pa je umetna kategorija, ki so jo iznašli med prvo in drugo vojno, da bi prihranili nekaj premoga in nafte za ogrevanje in razsvetljavo. Zamisel so znova pogreli med naftno krizo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, nekatere države so jo sprejele z večjim, druge z manjšim navdušenjem. Nekdanja Juga vsekakor ni bila med prvimi in tako se je dogajalo, da so vlaki eno uro čakali na meji, da so jih spustili v jugoslovanski vozni red. Leta 1982 smo se le morali vdati in tisto nedeljsko jutro so trgovci v dežurnih trgovinah le s težavo krotili bes kupcev, ki so hoteli vdreti v trgovino, oni pa so jim skozi šipe kazali (če so že sploh bili tam), da so prišli eno uro prezgodaj. No, seveda smo se navadili na večno premikanje ure, večina prebivalstva prisega, da se poletnemu času zelo težko prilagodijo, še posebej občutijo razliko otroci, jeseni pa brez problemov zdrsnejo nazaj v normalen čas. Zaskrbljeni strokovnjaki so se že oglasili, pravijo namreč, da bi poletni čas, če bi ga sprejeli, povzročil, da bi se morali kar šest tednov dlje zjutraj zbujati v temi, kar bi povzročilo še več diabetesa, depresije, težav s spanjem, predvsem pa z učenjem, saj šolarji zjutraj ne bi več utegnili ponoviti snovi, kar je za pomnjenje izjemnega pomena.
Več v Zarji št. 38, 18. 9. 2018.
