Računaš pač, da bodo odrasli, da se bo z našo pomočjo v razgrete glavice naselilo nekaj pameti in razsodnosti in da jih bo otroški militarizem minil približno tako kot najljubši poklic na svetu – pri petih letih hočejo biti vsi gasilci.
Ampak – vsi seveda žal ne odrastejo, čeprav spričevala pa tudi materialni položaj včasih kažejo drugače. Zgodi se »primer Šiško« in ne veš, kaj bi z njim. Katerikoli TV-kanal ali časopis odpreš, iz vsakega skoči neotesanec z rdečo »šiltkapo« in pripoveduje, da bo zrušil to državo, ker da nič ne velja, in da je svoboden, torej ima pravico imeti svojo gardo v svoji že pred časom odcepljeni deželi Štajerski, po drugih pokrajinah si jo pa naj sami ustanovijo, da se bodo borili poti beguncem in podobni zalegi. Razumem, da so organi pregona najprej morali temeljito premisliti, v kateri tip ustanove Šiško sodi. In so razmišljali tri dni, preden so ga zaprli. Zdaj čakamo, kdaj ga bodo spustili (ko to pišem, ga še niso), ker v resnici ni nič takega napravil, razen da ne priznava ustave in ne spoštuje zakonov. Kar pa očitno ni greh? Menda se takšne nezakonite garde ustanavljajo na skrivaj, ne pa da zamaskirane tipe valjaš po internetu in razlagaš o bodočih junaštvih vsakomur, ki ti nameni nekaj pozornosti, kot to počne Šiško. Sumimo torej lahko, da se šali. Vsekakor si je prislužil ogromno zastonjkarske reklame na račun medijev z ne prav visokimi intelektualnimi potenciali, ki so ga spraševali, naj diagnosticira samega sebe, namesto da bi to storil kdo drug. No, saj so, z visokimi akademskimi nazivi iz varnostnih, socialno-psiholoških in psihiatričnih ved, ampak šele po tem, ko je Šiško že zdavnaj prepričal svoje oboževalce (ne delajmo si utvar, da jih nima), da je to, kar počne, njegova sveta pravica.
Marsikoga, vključno z menoj, je zapeklo nekje tam, kjer je želodec (poučeni pravijo, da je to reakcija na strah), ko smo poslušali tipa z bogato kriminalno kartoteko, kako nam pripravlja alternativno državo. Ker smo se pač v šoli učili zgodovino, nekateri pa so jo izkušali tudi na lastni koži. Smejali so se Mussoliniju, fotografije z grimasami, v kakršnih je včasih otrpnil, sodijo v klasiko svetovnega humorja. Smejali so se Hitlerju, ki je (sam zelo nearijskega videza) rjovel, kako bo psihično in fizično prečistil nemški narod ter mu podredil ves svet. Smejali so se semeniščniku Stalinu, ki je kot drobna miš plezal po komunističnih stopničkah do oblasti, in niso poslušali umirajočega Lenina, naj ga nikar ne spustijo na njegovo mesto. Tudi če bi ga, je bilo prepozno. V tem je namreč problem – mislimo si, da saj se še ni nič zgodilo, nikar ne pretiravajmo z reakcijo, mar ni drugih problemov? Kaj pa potem, ko se zgodi?
Več v Zarji št. 37, 11. 9. 2018
